»Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje,« je nekoč rekla vrhovna državna tožilka in ministrica za pravosodje Zdenka Cerar. Sama dodajam: »Je pa svinjarija, če tisti, ki bi moral biti vrhovni zgled spoštovanja odločitev Ustavnega sodišča in s tem pravne države, tega ne dela«. 

Vlada tega ne dela. Naša vlada. Ne neka tuja. Aktualna vlada. Ne prejšnja, ne Janševa. To dela vlada, ki smo jo izvolili tudi zato, da bi pravna država delovala.

V mislih imam to, da vlada ne spoštuje odločitve Ustavnega sodišča, ki je v sporu sodnikov z vlado odločilo, da so sodniške plače prenizke. Najslabše plačani poslanci v državnem zboru imajo od 11 do 13 razredov višje plače od najslabše plačanih sodnikov. Kar je ustavno nedopustno neskladje. Ustavno sodišče je odločilo, da vlada neustavnost odpravi do 3. januarja. Pika. 

Pa se to ni zgodilo.

Obljuba s »srečnim koncem« 

Predsednik vlade je pred letom dni sodnikom obljubil 600 evrov bruto plače več. Ne kar tako, »na lepe oči«, kot smo včasih rekli. Obljubo je dal na podlagi številk. Na podlagi nedvoumnih argumentov, kam sodniki s plačami sodijo v primerjavi z drugimi funkcionarji. Dal jo je javno, na srečanju z njimi. To so zabeležile kamere. Novinarji so citirali njegove besede.

Skratka, o obljubi »s srečnim koncem« naj bi smelo biti dvoma. 

Toda ostalo je pri obljubah. Zato so sodniki »primer« predali Ustavnemu sodišču, politika pa kljub njegovi jasni odločitvi ni uresničila odločbe o njihovih plačah do postavljenega roka.

Sporočilo državljanom

Kje smo torej zdaj? Kakšno sporočilo pošilja vlada branilcem ustave in državljanom? 

To pomeni, da je Ustavno sodišče skupina sodnikov, ki jih imamo zaradi forme, na vsebino njihovih odločb pa se požvižgamo.

To pomeni, da ti odločb Ustavnega sodišča ni treba spoštovati, če jih ne želiš ali če se jih v roku, ki ga sodišče določi, ne dá izpolniti. Ker imaš druge cilje ali ker se ti izpolnjevanje obveznosti kako drugače ne izide.

To pomeni, da če to lahko naredi vlada, potem to sme narediti še kdo drug. Zakaj torej ne tudi mi, državljani?

To pomeni, da so sodniki ovce, ki jih enkrat okrog prineseš z obljubo, drugič z ignoranco.

S takšnim odnosom se pravna država sesuva.

Bomo že (počasi)

Vlada sicer sporoča, da bo odločbo Ustavnega sodišča izpolnila — vendar šele čez nekaj časa. Tam enkrat junija, ko bo celovito uredila sistem plač v javnem sektorju.

To pomeni, da obljubljenih 600 evrov sploh še ni zagotovljenih in da znesek morda sploh ne bo ustrezal razmerjem novega plačnega sistema. Če bi, pa seveda ni nikakršnih ovir, da sodniških plač ne bi uredili že danes. To pa spet samo potrjuje, kako brez premisleka, brez vizije in brez strategije na najvišji vladni ravni dajejo obljube in zagotovila.

Ministrica za pravosodje je izjavila, »da enega problema ne moremo reševati na način, ki bi povzročil ali poslabšal drugega«. Sliši se pametno. Pa vendar je trenutno stanje že sámo po sebi problem. In o tem stanju imamo nedvoumno stališče ustavnih sodnikov.  

Sodniki seveda napovedujejo stavko in nesodelovanje tudi pri opravljanju drugih nalog, kot so državne komisije, izpitne in volilne komisije.

Nizanje argumentov

V nizanju argumentov, zakaj je stavka nesmiselna, ministrica očita sodnikom, da se v boju za svoje plače niso zavzeli tudi za plače drugih poklicnih skupin v pravosodju, brez katerih delo sodnikov ni možno. Opozarja tudi, da sodniki s stavko ogrožajo ugled države, če bo prišlo do blokade evropskih volitev. In še to: stavka s tem ogroža pravice državljanov, da izvolijo svoje predstavnike v evropski parlament — in ne pravic vlade.

Če kdo ogroža ugled države, je to vlada sama. Na kakšen način pa naj po vseh teh opozorilih, pogovorih, sestankih, pozivih in obljubah katerakoli skupina še skuša priti do rešitve, če ne s stavko?

Iz koalicijske Levice je prišlo globokoumno sporočilo, da je marsikatera odločba Ustavnega sodišča že doslej ostala dlje časa nerealizirana. Še eden v nizu nesprejemljivih, bednih argumentov. Takšnih, s katerimi sami sebi znižujemo standarde, dovoljujemo nedovoljeno in delamo to državo manj »pošteno« in manj pravično do vseh.

Slepi spregledajo

Res je, da sodstvo ni najbolj priljubljena veja oblasti. Ljudstvo ji praviloma ni zelo naklonjeno. Ampak v tem sporu je veliko simbolike. Gre za boj med nepriljubljeno izvršno oblastjo in tudi nepriljubljeno sodno oblastjo. Kdo bo koga. Kdo je močnejši, vztrajnejši, nepopustljivejši. Kdo bo na koncu zmagovalec in kdo bo luzer. 

Kakorkoli že se bo zgodba zaključila, gre za neprijeten udarec že sicer klavrnemu ugledu izvršne oblasti. Brez kristalne krogle lahko v javnomnenjskih anketah konec meseca pričakujemo ponoven padec podpore vladi in premieru.

Komunikacijski vrhunec tega spora pa smo v medijih spremljali na dan Braillove pisave. Pisave, ki je namenjena slepim. Da z dotikom lahko berejo in s tem spregledajo. Slepi že.  Ne pa tudi mnogi, ki sicer povsem normalno vidijo.