Da je predsednica Nataša Pirc Musar za guvernerja Banke Slovenije predlagala Toneta Ropa, se človeku, ki ni član Gibanja Svoboda, zdi nekaj najbolj normalnega na svetu. Nekaj povsem nevrednega razburjenja.

Da tako mislimo, sicer ne pomeni, da imamo Not-so-fast-Antona za najboljšega ali iz kakega drugega razloga edinega možnega kandidata za to funkcijo. V skrivnosti monetarne politike in političnega kadrovanja neposvečeni državljani žal ne vemo, ali bi bilo mogoče najti boljšega ali boljšo od njega.

Zavedamo se, da ni nepomembno, kdo je na čelu BS, nimamo pa nekih strašnih preferenc. Če že, potem v zvezi s tem zavzemamo stališče — čeprav to niti ni naša dolžnost ali naloga — na podlagi drugih, z Banko nepovezanih parametrov.

Račun brez krčmarice

Ogenj v ostrešju je izbruhnil zato, ker je Gibanje Svoboda glede predloga za guvernerja očitno delalo račun brez krčmarja oz. krčmarice. Ta pa je mimo njihovih pričakovanj predlagala Antona Ropa in ne Saše Jazbec — kot je bilo kao koalicijsko usklajeno.

Ponavljam: kar zadeva nas državljane, bi bila aktualna državna sekretarka na Ministrstvu za finance morda boljša od nekdanjega ministra delo, ministra za finance, predsednika vlade in podpredsednika Evropske investicijske banke. Ali pa ne bi bila boljša. Tega mi ne vemo. Morda bi bil boljši Boštjan Vasle, ki ga kdo ve zakaj ni predlagala. Ali kateri od drugih prijavljenih (kar je sicer že manj verjetno).

Ampak če se je NPM odločila za Ropa, potem pač naj bo Rop.

Domnevati smemo, da je predsednica dovolj dobro informirana o vseh evidentiranih kandidatih in kandidatkah. Na vsak način bolje ne samo od nas, temveč tudi od pretežnega dela koalicije. Morda pa tudi bolje od samega predsednika vlade. Ker če lahko sklepamo po njegovi izjavi o pričakovanem predlogu predsednice, se je premier zavzemal za feministično monetarno politiko.

Glajhšaltani

Zakaj je bilo presenečenje, da je Pirc Musarjeva meni nič, tebi nič predlagala Ropa?

Predsednica se je o tem posvetovala s parlamentarnimi strankami. Tudi njej ni v interesu, da bi predlagala nekoga, ki ga Državni zbor ne bi potrdil.

Toda če so ji koalicijske stranke dale vedeti, da bi se strinjale s Sašo Jazbec, to še ne pomeni, da bi NPM na koncu morala predlagati kandidatko po njihovih pobožnih in fakultativno uresničljivih željah.

Presenečenje nad predsedničinim predlogom pa je bilo tudi dokaz, kako glajhšaltani sta politična in medijska karavana. Da se je NPM odločila po svoje, je vrglo iz tira ne samo koalicijske stranke, temveč še skoraj bolj tudi javna občila.

Če namreč ne bi bilo medijev, ki so to domnevno presenetljivost potencirali do same šokantnosti in neverjetnosti, bi lahko bili politiki še tako presenečeni, pa iz vsega skupaj ne bi bilo nič. Mediji v dobrem in v slabem sledijo politikom. Če so presenečeni politiki, mediji poročajo o presenečenju — in potem je presenečena cela Slovenija. In če se politiki škandalizirajo, mediji poročajo o škandalu — in evo nas sredi naslednjega škandala.

Paranoično preroške blodnje

Predsedničina svojeglavost pa po mnenju nekaterih utegne imeti posledice — in to ne nujno na monetarno politiko.

Kaj je hotela NPM s predlaganjem Ropa doseči? Ob predpostavki, seveda, da je vedela, da bo predlog naletel na neodobravanje in da bo težko šel skozi.

Je hotela koaliciji poslati sporočilo? Ali nemara še posebej Golobu? Eksplicitno zaostriti odnose? Mu dati vedeti, da z njo nikakor ne bo češenj zobal? Mu škodovati? Ga oslabiti?

Špekulirati o tem bi bilo nesmiselno. To prepuščam analitikom à la Pengovski. Še več! Iskati globlji smisel ali nikar že nanišanjen smoter bi bilo na nivoju Janševih paranoično preroških blodenj, ki jih je iksal včeraj.

Morda pa je hotela opozoriti na neodvisnost institucije predsednice od dnevne politike? Na svojo doslednost pri odločanju o kandidatih po zanjo bistvenih kriterijih? Zakaj pa ne. Kar naj. Kdo bo guverner, je med pomembnejšimi predsedniškimi zadolžitvami.

Idée reçue

Morda pa bo Rop vendarle potrjen. Pa tudi če ne bo. In če ne bo, bo pa Pirc Musarjeva drugega predlagala. Ali magari tretjega.

Tudi to, da je za predsednika ali predsednico to neke vrste nezaupnica, če parlament ne potrdi predlaganega kandidata, je politična in medijska idée reçue.

To naziranje bazira na predpostavki, da bi predsedniški predlogi in poslanska potrjevanja kandidatov morali teči kot po maslu. In predvsem na tem, da je Državni zbor nad predsednico Republike. Vsaj v tem smislu, da bi se NPM morala prilagajati koalicijski večini.

Čigav problem

To je pomota. Ker le zakaj bi bil predsedničin problem, če poslanska večina ne upošteva njenega predloga? Ravno obratno, to je problem koalicije! Da NPM ni upoštevala dejstva, da je bila Saša Jazbec koalicijsko usklajena? Give me a break!

Ne sprašujte me, kaj si mislim o Nataši Pirc Musar. Vprašajte me raje, kaj si mislim o takih poslancih in poslankah Svobode, kakršna sta recimo Nataša Avšič Bogovič in Lenart Žavbi. Pa se bomo potem pogovarjali o tem, kdo je kompetentnejši in kredibilnejši. UPRS ali DZ.