Na nedavnem koncertu skupine Coldplay se je zgodila globalna predstava, ki je nihče ni naročil, a so jo vsi gledali. Kamera je ujela par v objemu — poročenega moškega, direktorja uspešnega podjetja, in njegovo sodelavko iz kadrovske službe. Delček zasebnega trenutka je postal mem, viralna zgodba in predmet moralnega razsojanja. Posnetek se je razlezel po vsem svetu. Dva obraza, objem, reakcija. Vse analizirano, vse deljeno, vse obsojeno.

Zakaj? Ker nas zanima. Ker nas briga. Vse. Vsakogar. Povsod.

Najprej se nasmehnemo. Potem delimo. In na koncu že presojamo kot porotniki v dvorani brez sodnika. Nekaj, kar je bilo nekoč izključno zadeva med štirim stenami, je danes tema za večerni klepet, spletno objavo in globalni sram.

Govorimo o prešuštvu

Ja, govorimo o prešuštvu. O napaki. O moralnem zdrsu, ki ga nihče ne bi smel idealizirati ali opravičevati. A govorimo tudi o nečem večjem. O tem, kako hitro zasebni trenutki postanejo javna last, ne da bi to želeli ali načrtovali. O tem, kako zlahka pozabimo, da so za posnetkom ljudje. Ljudje z odnosi, otroki, zakonci, ranljivostmi, ki jih ni mogoče zaceliti z oprostilno izjavo.

Da, bila je napaka. Kapitalna. Javna neprevidnost. Neprimerno vedenje. In nespametna odločitev, ki je imela — kot vedno — tudi posledice. Direktor se je po naključnem razkritju odrekel svojemu položaju. Pa tudi družbenemu ugledu. Morda bo izgubil tudi družino. Tudi šefica kadrovske službe je dala odpoved. Verjetno bodo sledile tudi sodbe doma, mogoče celo na sodišču.

Zasebnost kot anahronizem

V svetu, kjer so kamere povsod, je zasebnost skorajda anahronizem. Niti najintimnejši trenutek ni več resnično zaseben, če je posnet z mobilnim telefonom. Ampak problem ni samo tehnologija. Problem smo mi. Množica, ki iz tragedije dela zabavo. Ki tujo sramoto golta kot kokice ob večernih novicah. In se zraven še zabava.

Gre za prešuštvo, da. Gre za moralni spodrsljaj. Za nespodobnost. A ta bi morala ostati — in biti razrešena — na samem. V družini. V podjetju. Med prizadetimi. Ne pa z milijoni radovednežev, ki na TikToku komentirajo, kdo se je komu slinil v naročje.

Seveda nosita odgovornost. Oba. A on še posebej — kot vodilni v podjetju, kot poročen moški, kot oseba, ki bi morala znati ločevati javno in zasebno, službeno in osebno. Nespametno ravnanje ima posledice.

Kaj pa mi?

Kaj pa mi? Kaj pa naš del njune zgodbe? Tista notranja potreba, da pokukamo, povemo, obsojamo, všečkamo, delimo? Zakaj nas vse briga?

Je to res moral biti javni linč? Verjetno bi bilo drugače, če ne bi vsem pokazali obraza? Če bi zgodbo razčistili tam, kjer se je začela — v podjetju, doma, med štirimi stenami?

Te kolumne nikakor ne pišem v obrambo prešuštnikov. Pišem jo pa proti takemu svetu, kjer postaja radovednost močnejša od empatije. Proti svetu, kjer iz tujih tragedij kuhamo komedije. Proti svetu, kjer več ne ločimo med tem, kaj bi nas smelo zanimati in kaj ne bi.

Kultura javnega posmeha

Spreminjamo se. Kultura javnega posmeha postaja vsakdan. Kamera postaja sodnik, Facebook pa giljotina. “Sama sta si kriva,” smo rekli. Morda res. Toda krivi smo tudi mi — če kliknemo. Če delimo. Če se smejemo. In če si upamo soditi z distance. Iz domačega fotelja. Ne da bi poznali konkretna človeka, niti njihovih zasebnih ali poslovnih zgodb.

Kam je šla dostojanstvena tišina? Kje je meja med tem, kar vidimo, in tem, kar spregledamo — iz vljudnosti, ne iz slepote?

Nekaj videti še ne pomeni, da je treba to nujno deliti. Nekaj vedeti še ne pomeni, da je treba to nujno povedati. Če nekdo pade, še ne pomeni, da moramo obenj spotakniti.

Čeprav nas vse zanima, nas ne bi smelo vse brigati.