Ne vem, ali ste opazili. Slovenski mediji tega niso posebej izpostavili ali pa niso bili pozorni. Meni pa je takoj padlo v oči. Donald Trump je pri svoji drugi predsedniški inavguraciji namreč prekršil pravila igre še z opustitvijo enega od tradicionalnih elementov zaprisege. A tokrat ne samo metaforično, ampak tudi dejansko, fizično.

Protokol veleva, da novoizvoljeni ameriški predsednik med izgovarjanjem prisege položi roko na Sveto pismo. To simbolizira zavezo državljanom in višjim vrednotam. Tako je Trump zaprisegel ob prvi inavguraciji, tokrat pa ne. Desno dlan je med prisego dvignil, leve pa ni položil na Sveto pismo. Četudi mu je kar dve Bibliji — eno na drugi — Melania držala (kot prvi dami veleva tradicija). Trumpova levica je brezizrazno in dokaj skrito visela ob telesu.

Ritual

Seveda, Sveto pismo je bilo tehnično prisotno. Kar dve. Trumpova prisega je bila v skladu z njegovim značajem. Vedno drugačen, vedno nad drugimi, nikoli po pravilih. Med prisego leta 2017 se je še potrudil slediti protokolu, po osmih letih pa se s tradicijo sploh ni več ukvarjal. Kot da mu niti simbolno ni več treba igrati igre spoštljivosti.

Kaj nam to pove? Je prisega brez dotika s Svetim pismom simbol moči ali bega pred odgovornostjo?

Ameriška predsedniška prisega je ritual, ne samo politično dejanje. Je javna obljuba narodu. Ne samo v pravnem, ampak tudi v moralnem smislu. Položiti roko na sveto pismo pomeni priznati, da je nad predsednikom še neka višja avtoriteta. Pomeni sprejeti, da obstaja nekaj, kar človeka presega.

Toda Trump se ne podreja nikomur. To je človek, ki v življenju nikoli ni priznal napake. Nikoli se ni opravičil za nič, kar je storil. To je človek, ki vedno deluje tako, kot da si pravila piše sam. Vsi njegovi predsedniški predhodniki so prisegali v skladu s pričakovanji. Tudi tisti, ki jih religija ni posebej zanimala. Trump pa se je odločil, da bo to storil po svoje.

To ni presenečenje. Narcis nikoli ne priznava ničesar nad seboj.

Morda je v tem podzavestni strah. Priseči z roko na Svetem pismu pomeni priseči nečemu in nekomu, ki je več kot zgolj politično telo. Priseči ljudem, vrednotam, zgodovini. Mogoče Trump sam pri sebi ve, da tega v resnici noče izpolniti. Torej je bolje, da se ne zaveže, kot da bi pozneje moral priznati, da je zatajil.

Kaj s tem sporoča?

Trump ni človek, ki bi stvari počel naključno. Njegova dejanja so premišljena, četudi so videti impulzivna. Da se je odločil priseči brez roke na Svetem pismu, ni brez sporočila. Tako za privržence kot za nasprotnike.

Svojim podpornikom sporoča, da je močnejši od sistema. Da je predsednik po lastnih pravilih, ne po pravilih kogarkoli. Da ni del političnega močvirja, ampak njegov izsuševalec. V Trumpovem svetu je vsaka institucija, vsako pravilo, vsaka tradicija samo ovira na poti do absolutne oblasti.

Njegovi privrženci v tem ne vidijo nevarnosti. V Trumpu vidijo junaka, ki se upira sistemu.

Tistim, ki ga niso volili, pa je s tem sporočil, da se je vrnil močnejši in samozavestnejši in še manj omejen z demokratičnimi normami. V prvi kampanji je bil kandidat, ki se je še moral dokazati. Zdaj pa je predsednik, ki uživa imuniteto pred pravnim pregonom, ki je preživel dve obtožbi in ki se iz vsakega škandala izvleče močnejši. Njegovo sporočilo nasprotnikom je jasno: nihče mi nič ne more.

Kompleks boga

Tisti, ki sindrom boga pri Trumpu spremljajo že leta, v tem dejanju ne vidijo nič novega. Trump ni samo narcis. Trump je popoln avtokrat. Inavguracija je bila nadaljevanje njegove predstave, da ne sledi pravilom, temveč jih postavlja. Prisega? Da, ampak pod njegovimi pogoji. Biblija? Prisotna, da pomiri množico — a ne, da bi nanjo prisegal.

Zato ne gre za simbolično gesto. Gre za način vladanja. Trump s svojim vedenjem potrjuje, da je njegov drugi mandat drugačen od prvega. V prvem je politično eksperimentiral, zdaj pa je preizkušen avtokrat, ki ve, kje so šibke točke sistema. In jih zna izkoristiti!

Za njegove podpornike je to samo še en dokaz, da je drugačen od “klasičnih politikov”. Za vse druge pa je to alarm: človek, ki noče simbolno odgovarjati niti Bogu, tudi ljudstvu ne bo.

Trumpove Amerike ne čaka stabilna prihodnost, temveč nadaljevanje kulta osebnosti, politične maščevalnosti in institucionalnega razkroja. Kar je bilo nekoč samo bojazen, zdaj postaja realnost.

ZDA ne vodi predsednik, ampak človek, ki verjame, da je večji od funkcije same. Če je prisega resnično trenutek, ko predsednik položi svojo vest v službo naroda, potem je Trumpova vest ostala točno tam, kjer jo je pustil na inavguraciji leta 2017 — v službi samega sebe.