Če ne upoštevam desničarskih, trenutno hvala bogu opozicijskih propagandnih materialov, že dolgo nisem bral kaj tako neumnega in nesramnega, kot je napisal poslanec Gibanja Svoboda v staroborčevskem glasilu, ki se témi in njegovi stranki primerno ironično imenuje Svobodna beseda.

(Mimogrede se zahvaljujem kolegom in kolegicam, ki take tiskovine spremljajo namesto nas in opozarjajo na stranpoti oblastniške politične filozofije.)

V zmedenem in nepismenem članku pod naslovom Cenzure ni se dotični Premk — za katerega, priznam, še nikoli nisem slišal — prizadeto in užaljeno pritožuje nad mainstream mediji. Rekoč, da cenzura je. Le da so “filtri, skozi katere morajo novice, danes malo bolj zapleteni in težje opazni”. In da se cenzuri reče “ustrezen uredniški pristop”.

Diatriba

V to poljudno, kao intelektualno šimfanje se ne bom podrobneje spuščal, ker se mi zdi zamalo. Apostrofirani poslanec očitno nekaj ve o domu in svetu, vendar poenostavlja, pretirava in obrača do te mere, da ni več opaziti razlike med njegovimi opažanji in poljubnimi mnenji na družbenih omrežjih in v lokalih ali na Novi24TV.si. 

Poslančeva diatriba pa sama po sebi le pove veliko o mentaliteti vladajoče stranke in večinskih poslancev. 

Primer oglašanja poslanca Premka je semikultivirana politična strategija, nekoč bolj znana kot “s knjigo nad knjigo” — namreč s tekstom (v marginalnem, parapolitičnem glasilu) nad tekste (v mainstream medijih). Človek je svobodno povedal, kar mu pač leži na duši.

Napredujemo. Šestnajst let nazaj je takratni predsednik vlade Janša v parlamentu célo uro šimfal medije — ali vsaj tistih 571 novinarjev in urednikov, ki so podpisali peticijo proti njegovemu semiavtoritarnemu ravnanju.

N-ta veja oblasti kot grešni kozel

Seveda pa oba primera izvirata iz prepričanja politikov, da jim neobjektivni, neprofesionalni, neuravnoteženi, nerazumevajoči, neresnicoljubni, pristranski, politizirani, površni, pavperizirani, piškotkarski, aktivistični, agendizirani, lastnikom in stricem iz ozadja subordinirani mediji delajo krivico. 

Še več! Po mnenju preprostih in/ali populističnih politikov so za vse krivi mediji. Politiki sami nikoli. V Sloveniji še tem bolj, saj mediji kot dejansko ne povsem nedolžna n-ta veja oblasti veljajo za dežurnega krivca, če že ne za glavnega grešnega kozla.

Slovenski politiki so prepričani, da so že s samim vstopom v ta ceh, kaj šele z vzponom na oblast pokasirali ne samo modrost in znanje, temveč tudi kompetence in pravico, da medijem in sovaščanom solijo pamet.

Vse jim je jasno tudi na področju stikov z javnostjo. Če niso zadovoljni s svojo podobo, kot jo prikazujejo mediji, potem se pač čutijo poklicane s tem polemizirati na podlagi zasilnih argumentov o funkcioniranju in reprezentiranju sveta.

Daj-dam za svobodo

Ponavljam: tudi mediji niso brez greha — toda politiki so zadnji na svetu, ki bi smeli biti medijski kritiki. To se ne samo ne spodobi že hierarhično, ampak je tudi škodljivo, če ne celo usodno za demokracijo in svobodo. Politiki se naj zavedajo, da so na vrhu družbene prehranjevalne verige in da je mir pred pred njihovimi pogosto butastimi ali v najboljšem primeru nepotrebnimi pripombami, ki ga mediji od njih terjamo, zelo nizka cena, ki jo za privilegirani status morajo plačati.

To ni daj-dam za svobodo. Svobodo si bomo mediji že vzeli sami in si jo že itak jemljemo. Neodtujljiva svoboda politikov pa je v tem, da pustijo medije pri miru.

Vremenska napoved

Cenzura je, cenzure ni bi lahko šla mirno mimo nas brez pozornosti, če ne bi še dodatno diskreditirala stranke, ki ji khm-khm-kolumnist pripada. To je za Gibanje Svoboda precej sramotno. Še posebej zato, ker (še vedno) ne vemo, zakaj je svet stranke izključil Mojco Pašek Šetinc in Roberta Pavšiča. Vemo pa, po novem, zaradi česa Gibanje Svoboda ne izključi človeka iz Partije. Morda se jim celo zdi v redu, da imajo med seboj kalibra, ki si upa medijem povedati, kar jim gre.

Pa še to: “Če bo šlo tako naprej, bo [v medijih] kmalu ostala resnična le še vremenska napoved,” še piše poslanec. 

To domislico je Premk ukradel Janši. Ta je že pred več kot desetimi leti napisal — konkretno za Delo —, da v tem cajtengu lahko verjamemo samo še vremenski napovedi (ali celo, da ne moremo verjeti niti vremenski napovedi).

Upam, da je ta podobnost samo anekdotična. Tega teženja imamo poln kovček že od prej.