V starih časih ne bi za nič na svetu izpustil priložnosti, da kaj napišem o dogodku, kakršen se je zgodil v Parizu to soboto, 7. decembra. Pa če bi ga videl v živo na lokaciji ali reprezentiranega v medijih od daleč. In tudi po vseh teh letih se temu ne bom odpovedal. Vsaj ne v okviru možnosti in dane situacije.
Otvoritev restavrirane in ponovno posvečene notredamske katedrale se mi je namreč zdela neglede na vse dogodek leta. Olimpijske igre — za primerjavo — so bolj dramatične, vendar brez veze. Ta vrhunski primerek najdoslednejše ločitve in obenem najžlahtnejše simbioze cerkve in države pa je bil pomenljiv in nadpomemben že zato, ker je kontroverzno dokazal, kako daleč smo prišli po eni strani in kako nizko smo po drugi padli. Tako po svetu kot doma.
Izgovori, izgovori, izgovori
Televizija Slovenija ne razmišlja o tem, da bi se morala slovenski javnosti opravičiti za neprenašanje otvoritve obnovljene notredamske katedrale. Do neke mere upravičeno. Le zakaj bi se? Obstaja cel kup izgovorov, s katerimi bi se lahko nekriva ekskulpirala.
Prvo opravičilo — ali celo veljaven argument — je, da kot star frankofil nisem merodajen, da bi kritiziral brezbrižnost in ležernost TVS. Otvoritev sem gledal z odprtimi usti, vendar mi je bilo jasno, da to ni moglo vsakogar zanimati. Niti vseh katolikov. Kaj šele tistih, ki se strinjajo, da je bila obnova že sama po sebi občudovanja vreden dosežek.
Drugi izgovor je, da otvoritve ni prenašla nobena od nam bližnjih, primerljivih nacionalk. Niti HTV niti ORF. Dejansko je bilo še kar težko najti kanal, ki je prenašal otvoritev. Odvisno od paketov, na katere ste naročeni, bi jo lahko gledali na TV5 Monde, na France 2 ali na Sky News.
Tretji in zadnji izgovor pa je, da je bila otvoritev lokalna, francoska zadeva. Krščanski kontekst in opazno visoka mednarodna udeležba sta jo sicer navdihnila z nekaj globalizma ali vsaj internacionalizma, a ne zelo. Več ni bilo mogoče. Pariz ni Rim. Katedrala Naše pariške Gospe ni bazilika sv. Petra. Da se papež ni potrudil biti zraven pri ponovni posvetitvi stolnice pariške nadškofije, tudi ni pomagalo. Pomagalo pa je, da je bil zraven najbogatejši izumitelj, vizionar in kao podpredsednik oligarh. Privoščljivo si predstavljam, da je plačal drago vstopnino za kulturne šoke.
Na parviju in v ladji
S tem pase serija izgovorov konča. Na parviju in v ladji katedrale se pojavijo Macron, Trump, Golob — in Tina Gaber.
Golob je imel v bistvu srečo, da je bila NPM — ki je prva prejela vabilo — na dan otroritve zasedena in se je Macronu kao opravičila. Kot vrhovna poveljnica SV je v soboto nagovorila absolvente 36. generacije Šole za častnike. Tako je šel v Pariz Golob, ki pa prvotno baje ni nameraval. Dokler ni izvedel, da pride tudi Trump. Tako je vsaj poročal N1.
Premierovi piarovci in/ali Urad za informiranje so s tem še enkrat dokazali, da nimajo pojma o komuniciranju ali pa jim je vseeno. Je pa po svoje lepo, da predsednika vlade prikazujejo kot neženiranega prostodušneža. Ker kdo pa ne bi šel na prireditev, če bi vedel, da si bo tam lahko izmenjal par besed s Trumpom. Ali kdo se ji ne bi odpovedal, če bi vedel, da Trumpa ne bo.
God Save the Wannabe Queen
Večji del animoznosti do Tine Gaber izvira iz večnega slovenskega problema s premajhno, tako rekoč nikakvo socialno distanco.
Tino Gaber vidimo kot eno izmed nas, kot žensko brez posebnosti — če ne štejemo zgovornosti in drugih talentov in sočutja do živih bitij, velikih in majhnih — in brez zaslug.
Toda hélas! Ob vsem tem pa je tudi dekle, ki je zapecalo Goloba, kot je Melanija Knavs nekoč zapecala Trumpa.
Toda Melania je iz drugih časov. Predaleč je prišla. Uspelo ji je nemogoče. Zato ji ne zamerimo. Zato smo kvečjemu ponosni in hvaležni, ker nosi slavo in lepoto domovine in blagozvočnost materinščine tako daleč in tako visoko. Melania Trump je Amerika. Socialna distanca do Melanie je nepredstavljiva. Zato je imela pravico, da je zahaklala Trumpa. Tina pa ni imela pravice, da je zahaklala Goloba. To ni ljubezen ali partnerstvo, to je iznajdljivost. In tu mi pogorimo. Ona je ena izmed nas. Kaj se to pravi? Kdo pa je ona?!
Kmetičice in petites paysannes
In guess what? Ta punca se zdaj šeta po notredamski katedrali in Elizejski palači in mingla z Emmanuelom in z Brigitte in z Donaldom in vse skupaj snema s telefonom. Ona je kmetičica, ki si ne more kaj, da ne bi snemala dogodkov, ki se jih protokolarno udeležuje, ker ve, da bi cela Slovenija, prepolna podobnih kmetičic, to prav tako snemala, če bi imela to noro, neverjetno priliko, da bi bila med povabljenci na otvoritvi katedrale v tej elitni družbi. Saj so tudi francoske petites paysannes delale selfije z Muskom.
Ampak navadnim slovenskim kmetičicam grejo na živce kmetičice, ki se uturijo v visoko družbo. Če me ne moremo, ona ne sme. Spoznamo se celo na protokol.
Sam pravim, da se nehajmo sprenevedati. Sprijaznimo se z dejstvom, da smo narod kmetičic, ki jim imponira, če pride mimo Trump. Bodimo sproščeni in se ne pretvarjajmo. Nismo se za to borili, ampak prav bi nam prišlo, če ne bi zgledali, kot da smo kol požrli. Vse, kar šteje, je simpatičnost in vljudnost. Brez lažne skromnosti in falsificirane noblese. Tudi kmetičice lahko razturajo na dvoru. (Tujih. Saj nimamo svojega.)
Kaj bi prišlo prav
Nazaj k prenosu.
Antiklerikalno nastrojenim rojakom in drugim ljubiteljem tabloidnih aspektov domače in mednarodne politike bi koristilo, če bi TV Slovenija prenašala otvoritev in prenos pospremila magari s komentarji tračarij, o katerih je malo prej tekla beseda. So te teme za RTV nezaželene? Se jim zdi, da ne bi pasale v kontekst? Menda ja ne mislijo, da bi morali intonirati prenos kot tista negledljiva Obzorja duha?
Sam še kar obvladam, kdo je kdo, pa vendar bi mi (in bi nam) prav prišlo, če bi Manica Janežič Ambrožič ali magari Mojca Mavec vse to naštudirali in pojasnjevali v eter. Med mestoma dolgočasno in razvlečeno prireditvijo pa bi lahko kdo pokomentiral to in ono. Se recimo pozanimal pri modnih ekspertinjah — ki jih na RTV kar mrgoli —, kaj pravijo na mondrianovske Google Chrome mašne plašče pariških klerikov v rainbow redux barvah, ki jih je dizajniral Jean-Charles de Castelbajac.
Ampak to nas ne zanima, ker ne poznamo njkegove blagovne znamke in ne vemo, da je bil tudi art direktor za Max Maro in Benetton in da ima v portfelju cele linije kleriških oprav, tudi za našega ljubega Janeza Pavla II.
Vsega tega nismo izvedeli. No, smo, če nas je zanimalo in če smo se potrudili s šaltanjem tujih programov in brskanjem po tujih internetih. Drugače pa smo po zaslugi medija in medijev ostali ateisti, ki jim za nič cerkvenega ali kaj šele božjega ni mar.