Pri delu z mladimi se pogosto sprašujem, kaj je tisto, kar jih nagovori ali bi jih moralo nagovoriti. Tudi zato želim, da študenti razen teoretskih znanj dobijo vpogled tudi v medijsko in kreativno industrijo. Zato imamo Medijski dan. Dogodek se je razvil iz prvotnih projekcij študentskih filmov, zadnja leta pa odpira študentom pogled v medijsko industrijo.

Ko sem razmišljala o letošnji temi, sem ugotovila, da smo o kreativnosti, etiki, umetni inteligenci in različnih medijih govorili že veliko. Ne pa tudi o tistem, kar je temelj vsakega medija, vseh platform in vseh vrst kreativnosti. To je komunikacija — javna podoba, ki jo ustvarjamo.

Ne čez noč

Medijske komunikacije niso samo stroka, temveč pomemben del sodobne družbe. Ne samo prenos informacij, temveč omogočanje razumevanja. Že na prvih predavanjih poudarim, da je komunikacija uspešna šele, ko je sporočilo razumljeno. Komunikacija oblikuje odnose, gradi zaupanje in ustvarja razumevanje. Pogosto odloča o tem, kako kot posamezniki in kot skupnost dojemamo svet okrog sebe.

Mislim, da je za mlade dobrodošlo, da lahko prisluhnejo ljudem, ki so s svojim delom zaznamovali javni prostor in se pri tem vsakodnevno srečevali z močjo besede, javne podobe in dialoga. Še bolj dobrodošlo pa je, da slišijo, da svet ni narejen po podobi najboljše strokovne literature. V akademskem okolju ponujamo teorijo, znanstvena dognanja, morda tudi ideale. Toda mladi vstopajo v svet, ki ni idealen, in v družbo, sestavljeno iz mnogih pomanjkljivosti.

V svetu, kjer družbena omrežja vsak dan prikazujejo popolne zgodbe in hitre zmage, je to vprašanje pomembnejše kot kadarkoli prej. Prav zato so iskrene življenjske lekcije ljudi, ki so doživeli tako vzpone kot padce, danes izjemno dragocene.

Vsem na očeh

Zato sem poleg drugih sogovornikov na temo komuniciranja in javne podobe povabila tudi Boruta Pahorja. Nekdanjega politika, ki se je preizkusil na najvišjih političnih funkcijah v državi, pa tudi medijsko osebnost. Njegov nastop je odprl prostor za razmislek o vrednotah in življenjskih izkušnjah, ki segajo onkraj vprašanja, kako nas vidijo drugi.

Nekdanji predsednik stranke, predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik države je svojo zadnjo, najvišjo funkcijo zaključil v svojem najbolj aktivnem življenjskem obdobju. Na to očitno ni računal, saj je kandidiral še v srednjih letih. Slovenska praksa namreč ne rešuje povsem človeškega vprašanja, kaj početi s posamezniki, če se njihova najvišja politična kariera zaključi še pred starostjo. To je sistemski problem, za katerega bomo težko našli pametno rešitev. Zato se je Borut Pahor odločil, da želi še naprej delati in ustvarjati, in se podal na podjetniško pot, ki je na očeh vsem.

Njegove bitke

Pri Borutu Pahorju me je na Medijskem dnevu pritegnila iskrenost, s katero je študentskemu občinstvu govoril o svojih bitkah. Poznamo ga kot politika, ki je krmaril med ideologijo in državotvornostjo ter priljubljenostjo in odločnostjo. Do njegovih potez sem bila pogosto tudi kritična. Marsikaj je počel precej nepredsedniško in delal veliko napak. Zgražala sem se, ko se kot predsednik države nastopil v razvpiti zabavni oddaji Na žaru. Ali kazal mišice, ki so pričale o njegovo fizični pripravljenosti. Pahor je predsedniško funkcijo preoblikoval po svoje in jo “počlovečil”.

Toda za temo te razprave je bil Borut Pahor še posebej dober sogovornik, saj je v svoji politični karieri doživel tako uspehe kot poraze. Njegove izkušnje niso zgolj teoretične, temveč temeljijo na resničnih preizkušnjah, soočanju s kritikami in sprejemanju odgovornosti. Tisto, kar ga naredi človeškega, uspešnega in občudovanega, niso samo njegovi uspehi, temveč tudi njegove napake, težave, spodrsljaji. In seveda tisto, kar jim je sledilo. Kako je zmogel in znal nadaljevati naprej. Kako je že kmalu po svojem največjem porazu — ko je moral odstopiti kot predsednik vlade — zmagal v tekmi za predsednika države. Prav zato lahko mladim verodostojno govori o življenjskih lekcijah, ki jih v učbenikih v glavnem ne najdemo.

Sporočilo

Mladi danes ne potrebujejo še ene bližnjice do uspeha, temveč iskren opomnik, da resnični napredek zahteva čas in zavzetost in pripravljenost učiti se iz težkih izkušenj. Posebej pomemben je razmislek o porazih. Današnja družba poveličuje zmagovalce in uspešne zgodbe, pri tem pa pozablja, da so neuspehi neločljiv del vsake poti. Nihče ne doseže svojih ciljev brez napak. Nihče ne uspe vedno. In prav ta sposobnost, da iz težkih izkušenj nekaj izluščimo in delamo naprej, pogosto najbolj zaznamuje naš razvoj.

V tem je Pahorjeva moč. Ne govori o političnih funkcijah, dosežkih in kariernih mejnikih. Govori o življenju. O porazih. O vrednotah, ki v času hitrih rešitev in takojšnjih zadovoljitev pogosto ostajajo v ozadju, čeprav pomembno oblikujejo posameznikovo pot in odnos do izzivov.

To je sporočilo, ki ga mladi danes najbolj potrebujejo. Odraščajo namreč v okolju, kjer družbena omrežja ustvarjajo iluzijo, da uspeh dosežeš hitro in skoraj brez napora. Pred očmi imamo končne rezultate, ne vidimo pa procesa, ki je do njih pripeljal. Zato je pomembno razumeti, da se osebna in poklicna rast razvijata postopoma in da zahtevata potrpežljivost, odgovornost in doslednost.

Ni samoumevno

Čeprav tudi meni ni bilo všeč, ko je Pahor nastopil kot model za Vitapurjevo oz. Svilanitovo pižamo, danes to njegovo odločitev razumem. Pa tudi odločitev, da bo žirant v oddaji Slovenija ima talent. Razumem, zakaj je to sprejel, in mislim, da bo dobro odigral to vlogo. Pahor se danes vidi kot nekoga, ki veliko dela, ker želi in ker mu godi. In ker se mu zdi prav, da pokaže, da rezultati ne pridejo čez noč.

Pahorju se je v zrelih letih uspelo približati množičnemu mlademu občinstvu. To je fenomen, ki nikakor ni samoumeven. In tudi zato je lahko mimogrede povedal, da umetna inteligenca ne bo mogla nadomestiti nekaterih stvari — ker je to, kdo kaj pove, pomembnejše od tega, kar pove.