Iz izkušenj še predobro vemo, da se Borut Pahor zna postaviti pred kamero in se očarljivo nasmehniti. Tudi prisiljeno, če mu situacija slučajno ni všeč. Social skillsov in obraznih danosti ima za to dovolj. Toda na zgornji fotografiji se drži čemerno. Kot da je razočaran. Kot da mu je blondinka pravkar povedala, da mu ga ne bo pofafala.

Ko si že mislil, da si v življenju videl vse, vidiš bivšega predsednika republike v pižami, v postelji, z golo žensko — sicer diskretno zakrito in obrnjeno s hrbtom proti kameri —, ki napol leži na njem, z glavo na pol poti med obrazom in genitalijami. (Morda si je premislila.)

No, to je reklama. Bivši predsednik republike dela reklamo za pižamo v seksualno namigujoči inscenaciji. Za slovensko pižamo, seveda, za Svilanitovo. Menda ja ne za Skinyjevo. Radi imamo domače. Itak bi izpadlo nespodobno, če bi bivši predsednik delal reklamo za uvoženo pižamo, kajneda?

Next level

Pahor je k temu pripisal:

“Ej, dekleta in žene, želite podariti svojemu moškemu najboljšo pižamo na svetu? Ej, fantje in možje, se želite nagraditi z najboljšo pižamo na svetu? Vzemite Vitapur Svilanit pižamo. Glejte, jaz sem občudovalec pižam. Toda Vitapur Svilanit pižama je next level. Prisežem, da še nikoli nisem imel na sebi boljše in bolj prijetne pižame. Kdor jo bo nosil, bo srečnež, dekle ali žena, ki se bo privila k njemu [manjka vejica, op. MC] pa srečnica. Čudovito darilo.”

Zgornji podpis pod fotografijo je opremljen s petnajstimi hashtagi. Da ne bo pomote, tudi s #formerpresident, #president, #presidentpahor in #pahor. 

Postpredsedniška faza

Ko se je Pahor v postpredsedniški fazi svojega življenja začenjal ukvarjati z snemanjem podkastov in reklamami in z drugimi oblikami estradništva in influencerstva, sem tudi jaz privzdigoval obrvi, vendar me ni motilo. Verjetno zato ne, ker me ni motilo niti prej, ko je še kot predsednik kazal znake, da kot privatna oseba tendira k nastopaštvu in glumaštvu. 

Za razliko od drugih dežurnih komentatorjev sem Pahorju prej vedno priznaval, da zna dosledno ločevati med častitljivo funkcijo, ki jo je opravljal formalno brezhibno — četudi ne brez napak, pomot in spodrsljajev —, in svojim osebnim, privatnim, za politika najvišjega ranga ekscentričnim imidžem, za katerega je vedno znal nič manj profesionalno in požrtvovalno poskrbeti. Domiselno pa včasih tudi, to mu je že treba priznati.

Nič drugega kot klovn?

Da Pahor s svojim izvenslužbenim afnanjem degradira institucijo predsednika republike, je bil skoraj vseh njegovih deset let na Erjavčevi ponarodel očitek, ki po mojem ni pil vode. To je bilo kvečjemu nenavadno — ker se predsedniki ali nasploh politiki običajno ne obnašajo tako —, ni pa slabo vplivalo na njegovo predsednikovanje. To ni vplivalo na njegovo tedanjo predsedniško bit. Da vpliva, se je njegovim kritikom samo dozdevalo. Pri opozarjanju na njegove napake, pomote in spodrsljaje se pod vtisom njegove spakljivosti namreč niso ne mogli ne hoteli izogniti argumentu, da ni nič drugega kot klovn.

Kar sploh ni bilo res. V vlogi predsednika Pahor ni bil klovn. Kot predsednik je bil perfektno predsedniški in državotvoren. Karkoli že si je o njem kdo mislil. Klovn je bil včasih v prostem času. Ali vsaj samovšečnež. In vsaj zase lahko rečem, da mu tega nisem mogel zameriti. In še danes ne vem — za nazaj —, zakaj bi mu to zameril kdorkoli.

Brez protiuteži

Danes pa ta Pahorjeva prej simpatična ali po mojem vsaj dopustna trivialnost nima nobene protiuteži. Pahor ni več predsednik. Pahor je bivši predsednik. Pahor je navaden državljan. Pahor je zdaj civilist s politično prtljago. Kar je bilo na njem drzno, predrzno sproščenega ali v najslabšem primeru ekstravagantnega, je zdaj ponarejena in priskutna lupina. Zdaj je samo še eden od mnogih marginalcev, ki so se vštulili v središče družbene pozornosti in ki zdaj uzurpirajo javna mnenja, preference in okuse. 

Šele zdaj, ko ga nič več ne dela resnega in upoštevanja vrednega — ker to in tak pač ni —, je diskrepanca med politično in privatno osebo postala res nevzdržna.

Ko si bil enkrat predsednik

In šele zdaj se to dvoje res tepe. Videti neanonimnega, znanega moškega, med mnogimi priljubljenega, cenjenega, da se pri šestdesetih-plus letih v propagandne svrhe z golo žensko valja v postelji, je degradacija dotične osebe in funkcije, ki jo je prej opravljal. Zdaj pa res.

Vse to je namreč tudi bedna posledica dejstva, da slovenskemu predsedniku republike po izteku mandata — če še ni za v penzijo — ne preostane drugega, kot da se začne ukvarjati z neko smešno, napol neformalno pridobitno dejavnostjo. Biti predsednik države je ultimativni poklic, ki bi za posameznika, ki ga je enkrat (ali dvakrat) opravljal, v resni državi moral biti tudi časovno zadnji. Ko si bil enkrat predsednik, ne moreš biti nič drugega več. Tako bi to moralo biti urejeno.

Karikatura

Pahor ima po svoje prav, da se ukvarja z neumnostmi. Saj ni nor, da bi si po izteku mandata omislil neko resno in ugledno službo. Pahor je ravno pravšen intelektualni, materialni in socialni snob, da to slovensko brezperspektivnost bivšega, za upokojitev ne dovolj starega predsednika pervertira v jebivetrstvo influencerstva in household ksihta za reklame. Pa še donosno je — domnevam —, ker kot vemo iz Pahorjeve predzgodovine, človek s tremi jurji evrov na mesec bojda ne more dostojno živeti. Ni mogel živeti že pred petnajstimi leti.

Zato se mi zdaj Pahor zdi žalostna podoba moškega, ki se ne zna obnašati letom primerno, niti svojemu družbenemu statusu. Obenem pa je to tudi karikatura države, ki od svoje simbolično najvišje politične instance toliko pričakuje — ko odsluži, pa jo izpljune.