Včasih smo imeli pravljice zato, da smo otrokom razložili svet, dogajanje, navade. Danes pa jih potrebujemo, da svet sploh še razumemo. V pravljici Cesarjeva nova oblačila vsi vedo, da je cesar gol, a si nihče ne upa tega povedati. Vsi se sprenevedajo. Bojijo se, da jim bo škodilo, če povedo resnico naglas, in da bodo ostali brez privilegijev. Ne da resnice ne bi videli. Gre za to, da je bolj varno in udobno sodelovati v iluziji.

Danes imamo cesarje, ki ne rabijo krojačev. Imajo svetovalce, ankete, algoritme in mikrofone. In občinstvo.

Geopolitika ali performans

Ko veliki voditelj tam čez lužo razglasi, da je vojna z Iranom končana, nato pa jo čez tri dni znova začne, ne gre več za geopolitiko. Gre za performans. Za politični cigu-migu, kjer se realnost prilagaja izjavi, ne obratno. Gre za načrtno taktiko — za poplavo nebuloz, značilnih za avtokratske voditelje, za katero stoji sprevržena logika. Poplava besedičenja ljudem odvzame fokus, center, koncentracijo. Najprej je govora o popolni zmagi, po treh tednih pa o še večji zmagi. Če je treba, je mogoče zmagati, še preden se karkoli sploh zgodi. Resnica pri voditeljih tega kova sploh ni več dejstvo.

Medtem svet gleda na zemljevid. Radi bi prešteli tankerje na poti, pa jih ni. Energetske poti so brez potnikov in tovora, ključna ožina je zastražena, cene so visoke, na tleh pa panika. Svet je na kolenih. Ampak cesar na oni strani oceana še vedno govori o veličastni zmagi. O totalni zmagi. O uničenju vsega. In dvor mu prikimava.

Potem pa sredi delirija zmage nenadoma pokliče na pomoč zaveznike. Odziva ni. In le zakaj neki bi se sploh odzivali? Saj je veliki voditelj vendar zmagal! Saj jih ni vprašal, ali je prav, da to vojno sploh sproži. Ni jih seznanil z njenimi cilji. Ni ga zanimalo, ali bo to kolektivna ali individualna vojna? Samo da bo vojna!

Dvorni norci

Vladarji so nekoč imeli dvorne norce. Njihova naloga je bila vladarju skozi šalo povedati resnico, nastaviti ogledalo. Danes imamo obratno situacijo. Dvor je poln norcev, vladarji pa so prepričani, da so geniji.

Evropa, ujeta med lastno previdnost in tujo nepredvidljivost, gleda čez Atlantik kot v slabo režiran resničnostni šov. Vprašanje ni več, kaj se bo zgodilo. Vprašanje je, kaj je sploh še res. Paradoks današnjega sveta je namreč v tem, da resnica še nikoli ni bila tako zakrita in osamljena, čeprav informacije še nikoli niso bile tako dostopne.

Veliki vodja čez lužo ne deluje več kot politik, ampak kot nekdo, za katerega je še najbolj natančen izraz tisti, ki ga uporablja ulica — “sicko”. Človek, pri katerem meja med realnostjo in njegovo predstavo o realnosti že dolgo ni več jasna.

Ljudje, ki molčijo

Problem ni v tem, da imamo na vodilnih položajih ljudi, ki govorijo in delajo nesmisle. Problem je, da so okrog njih ljudje, ki molčijo. Ki preračunavajo, kaj bi z morebitno spremembo izgubili. Ki čakajo. In upajo, da bo nevihta norosti sama od sebe minila.

V pravljici je bil potreben en sam glas. En sam otrok, ki je iskreno in pošteno povedal: “Saj nima ničesar na sebi!”

Živeti v pravljici je lepo in varno, dokler je cesar samo zgodba. Dokler ne postane resničnost. Dokler ne postane resničen človek na oblasti. Maščevalen, aroganten, lažniv, nestanoviten, nevarno prepričan v svojo superiornost in lastno resnico. “Sicko”. To zdaj doživljamo. Zato ni več dovolj, da vse to samo vidimo. Niti ni več dovolj, da razumemo in o tem govorimo in pišemo. Tudi sami smo postali del tega problema.

Ta zgodba ima namreč lahko drugačen konec samo, če se končno zgodi tisto, česar se vsi okoli cesarja bojijo. Treba mu je povedati, da je gol.