Ob prenehanju izhajanja dnevne tiskane izdaje časnika Finance je treba direktorju in glavnemu uredniku Petru Franklu in ekipi — in njihovim švedskim lastnikom, seveda, skupini Bonnier AB — iskreno čestitati.

Obenem pa je treba žalujočim ostalim konzumentom in producentom domačih medijev enkrat za vselej povedati: Finance so cautionary tale, iz katere se že 31 ali vsaj 22 let — torej od ustanovitve, ko so izhajale dvakrat na teden, oz. od začetka dnevnega izhajanja — nihče ni hotel nič koristnega in pametnega naučiti.

Primerjava

Bistveni element sreče, ki je Časnik Finance doletela, je to, da je v njihovo lastništvo leta 1999 vstopil Bonnier s 45-odstotnim deležem, leta 2005 pa še z večinskim.

Podjetje Bonnier je bilo ustanovljeno leta 1804. Prvega slovenskega časopisa, Vodnikovih Lublanskih noviz — ki je tik pred koncem 18. stoletja štiri leta izhajal v epohalni nakladi sto izvodov in z neverjetnimi 33 naročniki —, že štiri leta ni bilo več.

V primerjavo konkretnih lastnikov Financ s sedanjimi in polpreteklimi slovenskimi lastniki drugih slovenskih medijev (ali ustanovitelji, če ni bilo lastnikov) se ne bom spuščal. Razlika med medijskim in menedžerskim znanjem in poslovno kulturo enih in drugih je prevelika in preveč očitna, da bi jo bilo treba eksplicitno razlagati. Da omenjam motivov, zakaj se tuji in domači lastniki sploh odločajo za to, da se ukvarjajo z mediji.

Če …

• Če Finance ne bi imele tujega lastnika, ne bi s 1. januarjem 2024 nehale izhajati v tiskani obliki. To jim najverjetneje sploh ne bi prišlo na misel — in verjetno tudi ne bi imelo smisla.
• Če ne bi imele tujega lastnika, ne bi ustvarjale približno osem milijonov evrov prihodkov na leto in nekaj več kot milijon evrov dobička.
• Če ne bi imele tujega lastnika, ne bi ob prehodu na online only imele čez 15.000 naročnikov, od tega več kot tri četrtine digitalnih.
• Če Finance ne bi imele tujega lastnika, ne bi funkcionirale po logiki, kot jo razlaga Frankl v včerajšnjem intervjuju v Financah in v mojem profilu v Večeru pred letom.
• In če ne bi imele tujega lastnika, ne bi bile med prvimi slovenskimi tiskanimi mediji na internetu že od leta 2002, niti jih ne bi začele že hitro, beri: pravočasno zaklepati.
• Itd.

Kaj nam bo medijski zakon?

A to, kar pišem, ni samo občudujoča čestitka mediju, h kateremu sem tudi sam imel priliko in čast pred več kot dvajsetimi leti vsaj malo prispevati.

Časnik Finance so namreč svarilna zgodba in nauk ne samo za druge, manj srečne medije, temveč tudi za zakonodajalce. Zgodba o uspehu in nauk v tem smislu, da se Ministrstvo za kulturo — kdorkoli že mu načeluje — zaman in še enkrat zaman trudi zakonsko urediti družbene, kulturne, ekonomske, lastniške pogoje, v katerih slovenski mediji delujejo. In to iz enega samega razloga: lastnikov, ki bi znali dovolj dobro upravljati z mediji, v Sloveniji preprosto ni in jih ne bo.

Tega problema ne bo rešil noben medijski zakon, pa če bo slučajno še tako genialen. Medijski zakon ne bo nadomestil dvestoletne poslovne tradicije upravljanja medijev, kaj šele preusmeril političnih in drugih postranskih interesov medijskih lastnikov drugam. Ne bo updatal njihovega znanja, poslovne kulture in mentalitete. Jim odprl oči glede tega, čému mediji sploh služijo. Pa tudi tistim ne — delojemalcem —, ki medije delajo.

Kdo ali kaj so Slovenci?

Slovenci so ljudje, ki so nekoč znali poskrbeti, da furmani nikoli niso ostali lačni in žejni na starodavnih kolovozih. Potem pa niso več znali in so s sklonjeno glavo razprodali Petrolove avtocestne okrepčevalnice Marché-Mövenpicku.

Slovenci so ljudje, ki so nekoč znali delati obleke ali blago za obleke (Mura, Toper, MTT …), potem pa naenkrat niso več znali in je šlo vse skupaj v franže. Znali so delati bicikle (Rog), dokler se jim ni zgodil globalni gumidefekt. Znali so celo prevažati ljudi z avioni, potem pa so naenkrat ugotovili, da ni dovolj znati pilotirati in stevardirati. Znali so delati pohištvo ali ga celo dizajnirati (Rex), potem pa ga naenkrat niso več znali in so ga prodali tistim, ki ga bodo morda znali vsaj prodajati.

Prodajati ni isto kot delati

Morda se motim, ampak kot človeku iz medijev se mi zdi, da je večja kunšt delati medije kot streči okrepčila in šivati obleke in delati bicikle in stole in prevažati ljudi z avioni. A kakorkoli: le kako bi kdo verjel, da narod, ki je spretnejšim od sebe razprodal — ali tja v en dan pustil propasti — toliko tega, kar je zelo dobro obvladal, zna ali celo hoče upravljati nekaj tako delikatnega, nepredvidljivega in nehvaležnega, kot so dandanes mediji?

Da ne omenjam: slovenski mediji so blago ali storitev, ki ga je mogoče prodajati samo na domačem, slovensko govorečem, ergo omejenem trgu. Vsega to zgoraj našteto ni bilo naprodaj samo na domačem trgu. Bilo je ali bi vsaj lahko bilo naprodaj po vsem svetu. Če bi seveda znali prodajati. Ker prodajati ni isto kot delati, izdelovati. Ampak Slovenci so narod, ki po osamosvojitvi nenadoma ni več znal prodajati blaga in storitev niti na lastnem dvorišču. Kaj šele drugod.

Toliko o tej samostojni in neodvisni državi na primeru medijev. Državi štirih milijonov pridnih rok, ki se ji kao ni treba bati za prihodnost.