Spomin je zelo čudna zadeva. Nekatere osebne ali družbene pomembnosti si v življenju zapomnimo samo zato, ker jih v iracionalni povezavi z nepomembnostmi lahko zelo natančno lociramo v določen trenutek. Tako sem se jaz sam recimo 25. oktobra 1991 s smaragdno zelenim službenim renaultom 21 Cankarjevega doma peljal iz Salzburga, kjer sem bil na sestanku za neko koprodukcijo. Bil sem že na naši strani Karavank, ko sem na radiu slišal poročilo oz. napoved, da se bodo tisto noč še zadnji pripadniki Jugoslovanske ljudske armade v Kopru vkrcali na ladjo in enkrat za vselej zapustili Slovenijo.

Moja “intimna opcija”

Moram priznati, da ob novici nisem začel hupati od veselja, da se mi je končno uresničila osamosvojitvena “intimna opcija”. Kaj točno sem si ob tem mislil, seveda ne vem več, ampak ob novici nisem mogel biti nezadovoljen.

Tako kot 95,7 odstotka polnoletnih rojakov sem deset mesecev pred tem na plebiscitu tudi jaz glasoval za odcepitev od Jugoslavije. Je bil dokončni odhod JLA zame olajšanje? Zagotovo. To je bil pomemben korak v procesu osamosvajanja. Dobro, da je armija šla. Še sreča. Čeprav sem ji devet, deset let prej še služil (in odslužil), tiste jeseni nisem čutil prav nobene nostalgije. Pa tudi ne zadoščenja ali maščevalnosti.

Twin Peaks

Desetdnevno vojno sem preživel precej flegmatično — čeprav ne povsem nezaskrbljeno, se razume —, ker sem tak pač po naravi. Spomnim pa se, da so se okrog Smelta razlegali streli teritorialcev, ki so lovili nekega jugospecialca, ko sem ravno gledal serijo Twin Peaks. TVS je čez ekran nalepila opozorilo, naj nikar ne hodimo na ulice.

Moja mala nesolidarnost z vojnimi razmerami, v katerih smo takat živeli, pa je bilo recimo tudi to, da sva tiste dni s prijateljem igrala tenis v Savljah. Vsa igrišča so bila prosta (in brezplačna, ker ni bilo nikogar, ki bi kasiral). No, med igro so sirene naznanile nevarnost zračnega napada na Ljubljano, vendar se za to nisva zmenila, ker sva bila ravno sredi odločilnega niza. Igrala sva na tri dobljene.

Founding fotri

Pa da ne bo pomote (in da končno le pridem z besedo na dan): z obujanjem osebnih trivialnosti nočem zmanjševati zgodovinskega pomena osamosvojitve, temveč bi rad samo dopovedal najbolj pravovernim founding fotrom slovenske samostojnosti — prav tako zaslužnim, saj nič ne rečem —, da s pogrevanjem prelomnih dogodkov ne bodo pri meni in še pri mnogih dosegli prav nič. Domoljubje je po mojem samo pripomoček za povzdigovanje pomembnosti politikov samih.

Osamosvojitev je vsakdo doživel po svoje in vsakdo se je v skladu s svojimi osebnimi okoliščinami tudi po svoje spominja. Tako ali drugače je vsakdo tudi doživel in preživel družbene in ekonomske spremembe, ki so nas doletele v samostojni Sloveniji.

Troje v enem

Zato pa ne moremo pričakovati, da se ne bodo danes našli tudi taki, ki jim bo (ali jim je že) malo žal, da so tistega davnega 23. decembra 1990 glasovali za samostojno Slovenijo. Ali magari zelo žal. Ali pa taki, ki svoje odločitve pred skoraj šestintridesetimi leti sicer ne obžalujejo, jih pa kljub temu gloda črv dvoma. Bodisi iz jugonostalgije — ker marsikaj pa le ni bilo tako slabo —, bodisi iz zapoznele negotovosti, ali je bilo prav, da so se pustili kolektivnemu Mojzesu peljati iz Egipta čez Rdeče morje v obljubljeno deželo, kjer so se čez noč morali navaditi na vegetarijansko dieto. Vsaj za nekaj časa.

Želim si, da bi nam oblastniki nehali težiti z obligatorno patriotsko patetiko. Trije državotvorni prazniki zaradi mene naj kar bodo — čeprav z njimi slavimo samo tri različne zgodovinske epizode enega samega zgodovinskega dogajanja. Ne želim pa si takega razdora, kot ga je povzročila proslava ob dnevu suverenosti prejšnjo nedeljo.

Sta za razdor potrebna dva?

In kaj zdaj? Sta za razdor potrebna dva? Dve nepomirljivo sprti strani? Je za détente potrebno, da eni in drugi vsaj malo popustijo?

Ne vedno in ne nujno. Pri nekaterih zadevah se kompromis ne obnese. Zato bodo tokrat morali popustiti velecenjeni osamosvojitelji. Zato enkrat za spremembo vljudno prosim vlado in preostale desničarje, da nas navadne državljane — glasne in neslišne — nehajo obtoževati, da osamosvojitve ne cenimo, ker da so nam ljubši simboli bivše države in njene vojske in vse, kar je nekoč bilo. Če nimajo bolj pametnih argumentov za čaščenje, potem naj držijo jezik za zobmi.

Čas je na naši strani. Osamosvojiteljev nekega dne ne bo več med živimi. Tudi nas nepatetičnih ne bo več med živimi. Še več! Nekega dne ne bo več med živimi nikogar, ki je bil 26. junija 1991 na Trgu republike ali na svetu sploh.

Prepričan sem, da bodo naši zanamci znali čisto dostojno proslavljati te praznike. Mi pa tega ne bomo dočakali.