Komu pripada truplo? Je to vprašanje prava, morale, fizike, krvne linije, zakonskega statusa? Je last zapora, torej države, Putina? Patologov? Ali družine? Matere, žene, otrok? 

V večini držav na svetu imajo pravico do odločanja o truplu in njegovem ravnanju bližnji sorodniki, kot so zakonec, otroci ali starši umrle osebe. Toda pravni vidik v današnji Rusiji verjetno ne igra pomembne vloge. Še tem manj, če ni v skladu z interesi oblasti. In še posebej, če se truplo piše Navalni.

Zadnja napoved uradne Moskve je bila, da mati Ljudmila Navalna še okoli deset dni ne bodo dobila sinovih posmrtnih ostankov za pogreb. Potem pa so ji v soboto le izročili mrtvega sina. Kdaj in kje bo pogreb — in ali bo v družinskem krogu ali tajen, na neznani lokaciji, ali javen (česar si oblast seveda ne želi) —, v tem trenutku še ni znano.

Aleksej Navalni je umrl v petek, 16. februarja, a še po smrti nima miru. Brez pokoja in pokopa zaenkrat ostaja na zemlji. Verjetno v neki hladilnici. Čeprav bi si po burnem, uporniškem življenju proti oblastniku in avtokratu vsaj na koncu zaslužil miren počitek in spoštljiv odhod na oni svet.

KGB-jevska brezčutnost

Gre za zelo resne in zaskrbljujoče okoliščine, ki razkrivajo KGB-jevsko brezčutnost, ošabnost in vzvišenost ruskih oblasti, ki delujejo nad zakoni, ko jim to ustreza. Če je treba, zakone tudi pravočasno priredijo, da je zadoščeno zakonitosti.

Navalnega so pred meseci najprej preselili v sibirski zapor, natančneje v kazensko kolonijo IK-3 Polarni volk v vasi Harp na skrajnem severu Rusije. Daleč od civilizacije in možnosti osebnih stikov s privrženci in z družino. Osama je prvi korak do tega, da se nekoga polastiš. Če družine, svojcev in prijateljev ni blizu, zapornik postane last institucije. Ta odloča o vsem, kar ga zadeva. 

Od selitve naprej je sledila odsotnost celovitih in zanesljivih informacij o njegovem zdravstvenem in duševnem stanju. Občasno smo lahko prebrali le, da je hudo zbolel in da je tudi njegovo duševno stanje zaskrbljujoče. Po smrti Navalnega pa je sledila odsotnost nedvoumnih razkritij o razlogih. Zavlačevanje z izročitvijo trupla družini je vzbujalo samo še bolj utemeljene sume o razlogih in skrb v zvezi z dogajanjem v Rusiji nasploh.

Bilo je nekaj upanja

Ko je mati Navalnega pred dnevi prosila Putina osebno, naj ji dovoli prevzeti mrtvega sina, je bilo nekaj upanja. Kdo na svetu ne bi žalujoči materi dovolil prevzeti sinovega trupla? A to v Rusiji ni enostavno. Truplo je orodje. Orožje proti drugače mislečim. Je grožnja oblastem.

»Obračam se na vas, Vladimir Putin. Dovolite mi, da končno vidim sina. Zahtevam, da mi nemudoma izročijo Aleksejevo truplo, da ga bom lahko pokopala kot človeško bitje,« je prosila v video sporočilu.

V mrtvašnici v mestu Salehard so ji vendarle pokazali sinovo truplo. Podpisala je tudi mrliški list. Je pa povedala, da so ji grozili, naj privoli v tajni pogreb svojega sina, sicer bodo »nekaj naredili z njegovim telesom«.

To je vzbudilo še več dvomov in negotovosti v že tako zapletenem političnem in družbenem ozračju današnje Rusije. Z zavlačevanjem so oblasti samo utrdile vsesplošno prepričanje, da želijo prikriti sledi vzroka smrti.

Po skoraj 25 letih spet

Posmrtni ostanki Alekseja Navalnega so bili orodje za grožnje družini. In narodu. Truplo za ustrahovanje in izsiljevanje.

Grožnja s tajnim pogrebom je bila tudi odraz strahu in šibkosti ruskih oblasti. Bojijo se množičnega pogreba. Bojijo se besed, ki bi bile na grobu uperjene proti njim. Bojijo se sporočil, ki jim ne bodo všeč in ki bodo šla v svet.  

Transparentnosti in pravičnosti ruskega pravnega sistema in spoštovanja človekovih pravic to sploh ne postavlja pod vprašaj, ampak povsem nedvoumno potrjuje njuno netransparentnost in nepravičnost. Gre za jasno razkritje nasilja oblasti nad državljani, za manifestacijo kršenja človekovih pravic, morale in človečnosti oblastniške strukture.

Primer Navalni bo ostal brez neodvisne in temeljite preiskave okoliščin dogajanja in smrti, brez upoštevanja mednarodnih standardov človekovih pravic in pravice družine do poštene obravnave. In samo upamo lahko, da Aleksej Navalni vsaj ne bo ostal brez dostojnega, spoštljivega in predvsem javnega poklona na svoji zadnji poti.

Zaslepljeni, zavedeni in nevedni državljani današnje Rusije pa bodo prihodnji mesec po skoraj 25 letih, odkar je Putin tako ali drugače na oblasti, ponovno izbrali istega voditelja.