Ameriške predsedniške volitve — že prejšnje, ne samo letošnje — spremljam z velikim zanimanjem. Tu gre za odločitev, ki ne oblikuje samo notranje politike Združenih držav, ampak močno vpliva tudi na globalne odnose in smer, v katero bo šel svet v prihodnosti.

In svet je zgrešil smer. Zavozili smo. Trenutna pot nas vodi v maloro.

Ameriška predvolilna kampanja je letos vsebinsko prazna, je pa zato mnogo bolj kot doslej osebno obarvana. Kandidata postavljata v ospredje svoje lastnosti, značaj, pretekle odločitve in izjave. Malo je vsebinske razprave o konkretnih političnih rešitvah, ki bi odražale njun pogled, jasne načrte, dolgoročne programe in velike izzive. Boj je osredotočen na njuno osebnost. Na to, kar predstavljata kot Donald Trump in Kamala Harris. Trump se še naprej kaže svojo predrzno samozavest in nekonvencionalno moč, Harrisova pa — tudi zato, ker je ženska — podobo vključevanja, mladostno svežino in spremembe.

Nejasno in mimogrede

Oba pa samo mimogrede in nejasno govorita o tem, kako se bosta konkretno lotila vprašanj, kot so podnebne spremembe, globalni konflikti, ekonomska neenakosti zdravstveni sistem in druge ameriške in svetovne nevralgične točke, kjer so potrebne spremembe.

Vemo, da Američani iščejo voditelja, ki jim bo znal vliti zaupanje. Bilo pa bi vredno z njune strani posvetiti več pozornosti temu, kako bosta spremenila družbene in politične razmere na bolje. Ne pa da se samo v stavku ali dveh trudita pridobiti simpatije volivcev. Več poglobljenosti v vsebinska vprašanja bi koristilo ne samo ameriški demokraciji, ampak tudi globalnemu razumevanju prihodnje politike.

Svetovni zasuk v desno

Ameriške predsedniške volitve na žalost niso zgolj odločitev o prihodnjem predsedniku ZDA. So tudi priložnost, da Američani — in posledično ves svet — izberejo vrednote, ki jih/nas bodo vodile naprej. Na eni strani so torej vrednote vključevanja, empatije, kolektivnosti in enakopravnosti nove kandidatke, na drugi strani pa narcisoidnost in egocentričnost vnovičnega kandidata, ki je že med svojim prvim mandatom postavil temelj svetovnemu zasuku v desno in s tem vplival na dogajanje v deželah onkraj meja ZDA.

Kamala Harris daje zgled s karakterjem, ki poudarja sočutje in premislek. To so kvalitete, ki vodijo v vključujoče odločitve in iščejo skupno dobro. Čeprav njeni nasprotniki menijo, da tak pristop ni dovolj oster, mnogi verjamejo, da ravno njeno osredotočanje na skupno korist ustvarja okolje, kjer se ljudje počutijo varne in cenjene. Voditelj, ki spoštuje različnost in sodelovanje, navdihuje svoje privržence, da tudi sami sprejemajo podobne vrednote, kar vodi v bolj povezano in vključujočo družbo. Preprosto daje občutek, da jo pri vsakem nastopu mnogo bolj kot nasprotnika žene ideja o služenju javnosti.

Izjemni egoizem

Donald Trump pa po drugi strani črpa politično moč iz izjemnega egoizma, ki ga sam ponosno predstavlja kot odločnost. Njegovi sledilci občudujejo njegovo “neustrašnost”, ki pa je v resnici pogosto prekrita s slojem arogance, žaljivosti in nezmožnosti, da bi prisluhnil drugačnim pogledom. Trumpove stalnice so narcistični odzivi, laži in strast, da ponižuje nasprotnike.

Tak slog vodenja je ustvaril prostor, kjer vsakdanji diskurz postaja boj za premoč, ne pa iskanje skupnega dobrega. To ustvarja klimo, v kateri so ljudje vredni toliko, kot so mu zvesti in kolikor si z njim delijo isti pogled na svet. Spoštovanja skupnih vrednot pri njem ni.

Posledično se Trumpovi sledilci počutijo upravičene do tega, da se obnašajo tako kot on: ne upoštevajo temeljnih človeških vrednot. Takšen način vodenja spodbuja politiko konflikta, kjer zmaga najglasnejši in najmočnejši.

Nestabilnost

Trumpov pristop, ki daje prednost moči in enostranskemu odločanju, bi verjetno okrepil politično nestabilnost tudi po svetu. In svetovno varnost — četudi ves čas trdi, da lahko konča vojno z enim telefonskim klicem. Trump slovi po odločitvah, pri čemer ne razmišlja o dolgoročnih posledicah. Tako bi se lahko recimo v zvezi z Ukrajino zavzemal za to, da bi se napadena država predala in izgubila ozemlje, ali morda za izolacionističen pristop ali še kaj tretjega. Njegova bližnjevzhodna politika pa bi utegnila spodbuditi enostranske korake — brez upoštevanja zgodovinske, verske, socialne kompleksnosti in občutljivosti tega območja.

Medtem ko torej Trump nadaljuje po svoji ozko zastavljeni poti, pa polovica volilcev ostaja zavezana ideji, da voditelj države ni nekdo, ki povzroča razkol in prezir, ampak nekdo, ki išče pot naprej za vse. Kamala Harris v tem smislu veliko bolj kot Trump pooseblja vizijo bolj odprte in spoštljive Amerike, ki bi lahko svetu ponovno postala zgled.

Test ameriške zavezanosti

Ta volilna bitka je test ameriške kolektivne zavezanosti temeljnim vrednotam: spoštovanju, resnici in solidarnosti. Če nam je to všeč in če si to želimo ali ne, ZDA so smerokaz za globalno politiko in vrednote, ki jih kot družba gojimo. Zato bomo mi iz drugih delov sveta z zanimanjem — in z nemalo tesnobe — spremljali, kakšno prihodnost si bodo Američani izbrali. Bo to čas, v katerem bo prevladalo spoštovanje? Ali pa bo to prihodnost, v kateri bo svetovno politiko oblikovala aroganca in laž?

Po predvolilnih raziskavah je stanje naklonjenosti do kandidatov skorajda izenačeno. Očitno bo šlo za vsak glas. Ni jih malo, ki pravijo, da bodo moški z latino, afriškimi in arabskimi koreninami odločili, kdo bo zmagovalec. Zaradi njihovim družbenih, kulturnih, zgodovinskih norm je po trditvah strokovnjakov mačizem del njihove identitete. In čeprav se jim bo pod Trumpom verjetno godilo slabše, kot bi se jim pod Harrisovo, bodo raje volili moškega kot žensko.

Bomo nadaljevali pot v maloro?