Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta z naslovom Človek človeku woke (1.): Katerega levičarja bomo pa danes skenslali? (18. aprila 2024).

Skratka. Ta torek — torej tri dni po tem, ko je policija v Berlinu prekinila konferenco oz. kongres levičarskih, propalestinskih aktivistov — in prepovedala vstop v Nemčijo celo samemu Janisu Varufakisu — je belgijska policija v Bruslju prekinila konferenco konservativne asociacije NatCon (National Conservatism). In to sredi nastopa enega od najzaslužnejših Brexit manipulatorjev Nigela Faragea, nekoč evroskeptičnega evropskega poslanca stranke UKIP (UK Independence Party).

Med udeleženci je bila tudi britanska dvakratna ex-notranja ministrica in poslanka z desnega krila Konservativcev Suella Braverman, za nastop pa sta bila v predvidena tudi naš madžarski premier in prijatelj Orbán Viktor ter intelektualni klovn in provokator francoske desnice in predsedniški kandidat na volitvah 2022 Éric Zemmour (ki je v torek pač odpadel).

“Srednja stopnja tveganja”

Za prekinitev oz. prepoved se je odločil župan bruseljske občine Saint-Josse-ten-Noode, da bi “zagotovil javno varnost”. Pri tem se je skliceval na informacije belgijske Koordinacije za analizo groženj (OCAM), ki da je stopnjo tveganja označevala kot “srednjo”.

Policija sicer ni ukazala udeležencem, da morajo oditi. Jim je pa dala vedeti, da ne bodo več smeli nazaj v dvorano Claridge, ko enkrat odidejo.

Všeč mi je ta objektivistični deadpan cinizem tujih medijev. Takole povsem resno piše Politico: “Medtem ko je policija zunaj postavljala barikade, so si udeleženci konference v pavzi privoščili appetizerje kot karpačo s šparglji, dimljenega lososa in gvakamole.”

Vik in krik

Zaradi prekinitve je nastal še večji vik in krik kot zaradi primera v Berlinu. (Kot rečeno, segel je celo do Slovenije.) Zgrožena sta bila tudi britanski premier Rishi Sunak in belgijski Alexander De Croo.

To je organizatorje konference opogumilo, da so se pritožili na Conseil d’État, najvišji organ za upravne pritožbe. In res: Državni svet je županovo odločitev preklical z obrazložitvijo, da “ni dokaza, da bi dogodek ogrožal javni red, in da domneva [da bi ga ogrožal] izvira samo iz reakcij, ki bi jih prireditev lahko izzvala med njenimi nasprotniki”.

Aja, še nekaj. Pritožba je bila v enem dnevu rešena. Samo povem. Verjetno imajo belgijski sodniki boljše plače od slovenskih.

Organizatorjem konference so že prej odrekli gostoljubje na dveh lokacijah (Concert Noble in Sofitel). Na prvo je pritisnil župan občine Bruselj-Mesto, na drugo pa župan bruseljske občine Etterbeek. Župan občine Saint-Josse-ten-Noode je že prej rekel, da bo storil vse, da prireditev prepreči.

Ni mu uspelo. Vsaj ne za dolgo.

Kaj pa zdaj?

Verjetno se bo treba sprijazniti, da se bodo diametralno nasprotno misleči v imenu in interesu svobode in demokracije vzajemno prepovedovali. Se kenslali. Kaj pa zdaj? Je prepovedovanje prireditev ali takšnega ali drugačnega političnega zbiranja in izražanja mnenj upravičena? Je to že neke vrste totalitarizem, kot (nam) radi naprej mečejo desničarji? Ali lahko s čisto vestjo obsojamo ali odobravamo poseg represivnih organov za preprečitev takih prireditev? Je to odvisno od našega političnega prepričanja? Ali od tega, kar nam eni in drugi zborovalci hočejo dopovedati? Ima to kakšno zvezo s pravilnostjo ali primernostjo njihovih stališč? Z njihovo kompetentnostjo? Z njihovo dobronamernostjo? Ali z načinom, kako to razlagajo? Kdo bo o tem presojal? (Jaz bi se takoj prijavil.)

Totalitarizem s človeškim obrazom

Kar zadeva berlinski incident, lahko rečem samo to, da je Nemčija na poti v novi totalitarizem. Totalitarizem s človeškim obrazom, popačenim od politične korektnosti.

Denacifikacija je bila tako uspešna, da se bo sprevrgla v svoje nasprotje. S krivdo obremenjeni in s kesanjem zaznamovani narod — ki je bil cela deseletja po vojni eden od najvidnejših evropskih svetilnikov svobode in prepričanja, da je kolektivna nacionalna rehabilitacija mogoča — je prignal namišljeno Gerechtigkeit po svoji moralni meri do skrajnosti.

Kaj si mislim o tej novi nemški diktaturi — ki se ima, na čelu s posplošenim nakladanjem o antisemitizmu, za zgled evropske državljanske zavesti — ni nepovezano z mojim prepričanjem, da bi EU z Nemčijo vred morala nekaj zelo promptno storiti, da Izrael preneha z genocidom v Gazi. Ravno zaradi svoje preteklosti bi morala Nemčija biti zastavonoša te ideje.

Uradna nemška (in evropska) politika je glede tega vprašanja drugačna. Toda s pomočjo policije prepovedati zborovanje v podporo Palestini je za današnje pojme nekaj takega kot streljati na študente — in pri tem ubiti štiri —, ki na kampusu demonstrirajo proti vietnamski vojni. (Kent State, Ohio, 4. maja 1970). Danes mladine pač ne streljajo, ampak jo v spremstvu za vsak slučaj oborožene policije lepo pospremijo ven.

Pod dežnikom svobode

Orbán, Farage in Zemmour so politiki, ki jih zaradi njihovega paradiranja pod dežnikom svobode izražanja in odprtega diskurza globoko preziram. Moj problem z novodobnimi desničarji — zlasti s slovenskimi — je v tem, da so javni in politični diskurz tako degradirali, da se jim zdaj zdi, da se smejo priglašati k debati kot enakopravni in enakega upoštevanja vredni udeleženci. Pa če slučajno so ali niso politiki.

In kakor hitro ima kdo nekaj proti temu, je to že kao nedemokracija. Kakor da bi oni s svojim mnenjem nekaj prispevali k demokraciji. Jemljejo si besedo — in mi jim jo dajemo — samo zato, ker jim svoboda po neki družbeni konvenciji  pripada. Neglede na to, kaj govorijo.

Ali mi torej mora biti žal, če v Bruslju policija po nalogu nekega župana skensla ali hoče skenslati zborovanje ljudi, ki (mi) nimajo kaj povedati? Ki hočejo nekaj povedati samo zato, ker imajo politično ali državljansko pravico, da nekaj povejo? Tako kot vsi drugi?

Kako svet utiriti nazaj?

Novodobna, alternativna, nacionalistično konservativna desnica in podobne baže populisti so reakcija na levičarsko zaostrovanje. Ali če hočete, posledica prebujenstva. Človek človeku woke. V odsotnosti bolj jasnih in trdnih, predvsm pa realnih, oprijemljivih socialnih, političnih in ekonomskih konceptov enakopravnosti in tolerance, človekovih pravic, mirovništva, svetovne pravičnosti, podjetnosti in solidarnosti, kohabitacije, blaginje — kar se v postocialistični socialdemokraciji vse bolj in bolj sesuva — so se levičarji všečnosti na ljubo radikalizirali in fokusirali na postranske, osebne, individualne parametre družbe, ki grejo na roko posameznikom, medtem ko anonimno množico in amorfno skupnost odbijajo.

Orbán, Farage in Zemmour so odgovori na te nebuloze. Še bistveno bolj nebulozni, ampak brez teh prvih nebuloz jih sploh ne bi bilo.

Tako je tudi v Sloveniji. Nekateri norci tudi pri nas naskakujejo oblast. Tako kot v Bruslju. Nimamo pa še norcev — vsaj ne trenutno, smo jo pa že imeli —, ki bi oblast varovali pred pametnejšimi. Vsaj ne s policijo. Kot v Berlinu.

Potihem pa vendarle upam, da se bo našel kak slovenski župan, ki bi Grimsu v svoji občini odrekel gostoljubje v kulturnem ali gasilskem domu. Če je že v Polzeli smel odpredavati svoje.

Svet, v katerem se Grims podaja na prosvetiteljsko turnejo o “kulturnem marksizmu”, “uničevalcu zahodne civilizacije”, da bi se zoperstavil “zlu nevladnih organizacij in levičarskih politik”, je iz tira. Kako ga utiriti nazaj?