“Janša je v času po katastrofalnih ujmah poprijel za lopato, Kučan pa tragedijo zlorablja za politizacijo. Ljudje bi se morali vprašati, kdo je tisti, ki jim resnično želi dobro, in kdo je tisti, ki zgolj poglablja narodni razkol.”
No, pa se vprašajmo.
Once upon a time, ko je še bil predsednik, si je Milan Kučan zaželel, da bi v Sloveniji dobili “žlahtno konservativno stranko”. (Poskusil sem izbrskati, kdaj točno je to rekel, a podatka nisem našel. Pa naj tako ostane. Ponarodeli izjavi paše malo mistike. Še posebej, če je avtor znan.)
Po več kot dvajsetih, skoraj tridesetih letih Kučan — in še najmanj pol države — še vedno (resignirano) fantazira o “žlahtni” desnici. Še vedno zaman. Natančneje: še bolj zaman. Razlika med takratno SDS (ali SDSS) in današnjo je gromozanska. Kot med golobi in jastrebi. Za današnjo pamet niti ni jasno, zakaj je bilo Kučanu že takrat sploh treba jamrati, da ni normalne desnice.
Dominantna SDS
Da je “desni pól” v resnici “ekstremna desnica” — kot v dotičnem intervjuju pravilno pripominja Kučan —, najbolje dokazuje to, kako dominantna SDS ocenjuje svoje neleve sotrpine.
Recimo: Ljudmila Novak — verjetno še najbolj normalna ali edina normalna med prominentnimi desničarji (velja za oba spola) —, je po mnenju vodje opozicije “koristni idiot za izrojeno levico”. Ker kao: “Želijo jo opogumiti za [ponovno] kandidaturo [za evropsko poslanko]. Da do konca kontaminirajo in uničijo [NSi].”
Seveda. Najprej diskreditacija, potem likvidacija.
To se mi sicer zdi čudno. Janša govori, kot da je jezen, da tranzicijska nomenklatura “ponosnih naslednikov” poskuša kontaminirati NSi s kakšnim kulturnim marksizmom in jo uničiti — čeprav bi to prav SDS najbolj prav prišlo. Da se dokončno znebijo stranke, ki že tako ali tako sama pri sebi prisega, da ne gre z njimi nikdar več v španovijo.
Paradni poniji desnice
Če je abnormalen že sam Janša, kako ne bi bili abnormalni tudi njegovi podložniki?
Pirkovič, predzadnji med paradnimi poniji SDS med RTV novinarji se sprašuje, kako je mogoče, da Ljudmila Novak tako solidno kotira na barometrskih lestvicah priljubljenih politikov. Moraš res biti ortodoksen desničarski kaliber, da ti to ni jasno. (Njemu namreč Janša to pojasnjuje.)
Da se za Ljudmilinimi dobrimi ratingi skriva globoka država, bi lahko zraslo tudi na Janševem zeljniku. Ne bi se čudil. Pa morda ni. Morda je to pobral od strašnega intelektualca Boštjana M. Turka, ki tudi pravi, da je bivša predsednica NSi “vóden projekt s strani tranzicijske nomenklature” in da je njegov namen “onesposobiti [NSi]” — tako “kot v 90. [letih] Krščanske demokrate”.
Za galaksijo SDS je vse res, ker vsi govorijo in mislijo eno in isto.
Jasnovidec
Saj res, če smo že pri tem.
SKD (1989–2000) bi lahko nekoč bili žlahtna desnica, kakršno si je želel ali predstavljal ne samo Kučan. Pa SLS (1988–2000, 2001–) tudi. Pa vmes še SLS+SKD (2000–2000). No, potem je to nesojeno vlogo prevzela ali hotela prevzeti Nova Slovenija (2000–). Pozneje, ko se je NSi že začela izneverjati tekovinam desne revolucije, pa je za dobro vago poskušalo še gibanje Povežimo Slovenijo (2022), torej Konkretno, Nova ljudska stranka in Nova socialdemokracija.
Nekatere od teh desnih strank v zgodnjejšem obdobju morda celo res bile to, čemur bi lahko rekli normalna desnica. Seveda pa se je SDS že takrat začela radikalizirati. To je imel Kučan takrat v mislih, ko je govoril o potrebi po žlahtni desnici. In ker se je ta radikalizacija dejansko razrasla do takrat nepredstavljivih razsežnosti, je še danes videti, kot da je bil Kučan jasnovidec.
Radikalna, abnormalna
Toda z leti je ideja žlahtne desnice postopoma degenerirala. Sama SDS je postajala vedno bolj radikalna, vedno bolj abnormalna. NSi je zgledala kolikor-toliko zmerna in normalna samo v primerjavi s svojo starejšo, popadljivejšo sestro. Nova Slovenija si v bistvu zasluži vse čestitke, da ji je uspelo preživeti več kot dvajset let v bližini, a obenem na distanci do SDS — in zadnje čase celo ob odkritih konfrontacijah.
Vsi poskusi, da bi glasove volilcev SDS za rezervo preusmerila k nekoliko bolj zmernim strankam, ki bi se še vedno bile pripravljene z njimi spentljati, so eden za drugim in vedno bolj neslavno propadali. In taka usoda čaka tudi Platformo sodelovanja, če se Anže Logar ne bo decidirano in prepričljivo distanciral od SDS.
Dokler bo Janša živ, na desnici ne bo mogel uspeti nihče, ki se pri živem telesu ne bo amputiral od SDS gangrene.
Črna luknja
SDS je kot črna luknja, ki vsrkava vse najslabše, kar se znajde v desnem gravitacijskem polju. Vse. Ves ta radikalizem, populizem, tendencioznost, neumnost, teorije zarot, medijsko hudobijo, sovražni govor, trače, evroskepticizem, antikomunizem, mačizem in mizoginijo, anti- in iliberalizem, ekonomski neoliberalizem, socialni tradicionalizem, homofobijo, fringe fašizem, pro-liferstvo, nacionalizem, domoljubje, osamosvojiteljske obsesije itd. itd.
In kar je še huje: SDS ne špagetizira samo vsega najslabšega, temveč tudi tisto dobro, pozitivno, pametno, česar pa na desnici — v okvirih konservativnega sistema vrednot — v vedno bolj zaspinanem vrtincu slovenskega kulturnega boja nikoli nismo imeli priložnosti spoznati.