Spet smo priča zgodbi, ki razgalja kratkovidno in hladno naravo odločevalcev v naši družbi. Invalidsko podjetje CSS iz Škofje Loke, ki je četrt stoletja omogočalo delo tudi invalidom in simboliziralo družbeno odgovornost, je danes samo še številka v Excelovih tabelah Slovenskega državnega holdinga (SDH). Podjetje, ki ima kljub 80.000 evrom minusa še vedno perspektivo in potencial, želijo lastniki — država, točneje SDH — poslati v prisilno likvidacijo. Premoženja, ki bi ga morala ščititi vlada, se lotevajo ljudje, ki ne vidijo ranljivih ljudi za steklenimi stenami svojih pisarn.

Invalidi kot kolateralna škoda

Podjetje CSS ima status družbeno odgovornega podjetja, saj zaposluje tudi invalide. Ljudje, ki so pogosto odrinjeni na rob družbe, so tukaj dobili priložnost za delo, ki jim omogoča dostojanstvo in daje občutek pripadnosti. Toda namesto da bi najprej direktor podjetja, potem pa še SDH iskala rešitve, nove produkte ali novega lastnika, je premier Robert Golob, kljub svojim obljubam, skupaj z vlado obstal na mestu. Govorili so veliko, razpravljali mogoče še več — a obtičali so na mestu.

Medtem ko vlada okleva, opozicija iz NSi prevzema pobudo in poziva vlado, naj ustavi likvidacijo. Prav tako sklicuje izredno sejo komisije za nadzor javnih financ, kjer bodo zahtevali pojasnila od SDH.

Njihova prizadevanja so dobrodošla. Toda zakaj so invalidi sploh postavljeni v to situacijo? Zakaj ljudje, ki si želijo samo delati, plačujejo ceno nesposobnosti vodstva podjetja in sistema?

Zemljišče

Najbolj cinična hipoteza, ki jo je moč zaznati v ozadju načrtovane likvidacije, je to, da je v ozadju nekaj drugega: zemljišče. Podjetje CSS se nahaja na zanimivi lokaciji, ki bi jo lahko preoblikovali v stanovanjsko sosesko ali kakšno drugo donosno naložbo. Je res naključje, da je likvidacija na mizi ravno zdaj, ko nepremičninski trg cveti?

Morda pa načrtovana likvidacija le ni posledica poslovne logike, ampak priložnosti, da se nekdo polasti vrednega kosa zemlje. To kaže na značaj tistih, ki o tem ta hip hladno, preračunljivo in s kalkulatorjem v roki odločajo. Ko zemljišče postane vrednejše od ljudi, človeštvo izgubi dušo.

Pri vsem tem še posebej zmoti cincanje, izmikanje in neodločnost ministra Mesca, ki bi se po defaultu — kot resorni minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (in kot strankarski veljak Levice) — moral boriti točno za to, kar invalidom vlada oz. SDH nameravata vzeti. Moral bi se boriti za njihovo delo, za ohranitev njihovih družin, za njihovo socialno vključenost in za enake možnosti v naši družbi.

Zemljišče

Ta vlada je sprejela že mnoge slabe, neodgovorne, ihtave odločitve. Kupila je stavbo na Litijski 51 za vrtoglavih 7,7 milijona evrov. Investirala je 6 milijonov evrov v 13.000 računalnikov, ki jih nato ni znala razdeliti, tako da so celo leto stali v skladišču, za katerega so plačevali še 2.500 evrov na mesec.

Ob skoraj 14 milijonih našega, davkoplačevalskega denarja, ki so ga zapravili za samo dva omenjena projekta — za koliko drugih pa sploh ne vemo —, se ne najde 80 tisočakov za pokritje izgube podjetja, kjer delajo tudi takšni, ki bodo ob izgubi službe izgubili tako rekoč vse, kar jim je vredno. Vključenost, povezanost v skupnost in občutek, da nekaj veljajo. Postali bodo breme družbe in nas na koncu stali še več, kot zdaj znaša dolg podjetja. Če je pomemben res samo denar, zakaj torej ni rešitve za podjetje, ki potrebuje bistveno manjšo finančno injekcijo, da bi lahko nadaljevalo s svojim poslanstvom, kot so vodilni in odločevalci v tem mandatu že zafrčkali?

V senci interesov kapitala

Likvidacija CSS ni samo gospodarska odločitev. Je odraz vrednot, ki jih kot družba postavljamo v ospredje. Je sporočilo, kaj želimo biti kot družba. Bo življenje in delo invalidov vedno v senci interesov kapitala? Ali pa smo pripravljeni stopiti v bran najšibkejšim med nami in reči, da so ljudje pomembnejši od dobička?

CSS Škofja Loka ima še vedno prihodnost. Direktor Iskre Klemen Šešok je pokazal pripravljenost, da prevzame podjetje in mu omogoči nadaljnje poslovanje pod določenimi pogoji. Odločitev je v rokah tistih, ki jih bolj kot prihodnost ljudi skrbi prihodnost tabél, bilanc, statistike in nepremičnin.

Pomenljivo je, da se SDH ni odzval na javno izraženo pobudo za nakup. Če je njihov cilj, da se znebijo “ne dovolj dobičkonosnega” podjetja, bi bilo zanje najlažje, če bi ga prodali nekomu, ki se je pripravljen z njim ukvarjati in ga narediti uspešnejšega.

Pa ni bilo nič. Nobenega odziva SDH v smislu, da so veseli ponudbe in da se bodo s ponudnikom pogovorili. Izključevanje drugih možnosti reševanja podjetja in trmasto vztrajanje SDH pri likvidaciji kot edinem izhodu je precej jasen namig na scenarij v ozadju. Tega še ne poznamo, je pa skoraj gotovo v prid interesom neke skupine ali posameznika.

Ljudje ali denar?

Na koncu ostanemo pri banalnem vprašanju: ljudje ali denar?

Ta vlada se je z SDH postavila v vlogo odločevalca, ki mora izbirati med človekom in kapitalom. Odgovor bi moral biti jasen. Kljub temu pa smo znova priča, da so najranljivejši med nami prvi, ki jih pustimo na cedilu. Invalidi niso breme. Invalidi so dokaz, da smo kot družba sposobni graditi priložnosti za vse. Toda če bomo dovolili, da jih hladna ekonomska računica enostavno izbriše, bomo izgubili veliko več kot zgolj eno podjetje. Izgubili bomo svojo človečnost. Za 80 tisoč evrov.