Včeraj okrog poldneva je bila Čopova neprehodna. Trume in trume najstnikov — srednješolcev, v glavnem gušterjev ali kako se jim zdaj reče, počečkanih z nečitljivimi flomastrskimi runami po čelih in rokah — so postavale pred McDonald’som. (Domnevam, da ne pred knjigarno Felix.)
Ampak to je bila samo prva množica. Druga množica je blokirala ulico deset, dvajset metrov navzgor proti pošti. Večinoma punce so stale pred Müllerjem in H&M. Očitno je frocovje imelo samo nekaj ur pouka — če sploh —, potem pa so šli malo na mc-nagce in kozmetiko in modni kičeraj.
Prekleto, sem si mislil: morda pa bi bilo res dobro, če bi jim v razredih nabili na stene razpêla! Pa kakšno je to brezboštvo?! Ali da bi jih prisilili, da nosijo šolske uniforme! Kravatice in reklčki pa kiklce in dokolenke. Ne pa kavbojke s praznimi žaklji na riti in scotani hudiji pa dekolteji in ful makeupa!

Spet se bo začel kulturni boj

Zdaj se bo spet začel kulturni boj. Mister minister Pikalo je napovedal uvedbo državljanske vzgoje tudi v srednje šole.
Tipično, kako mediji že zdaj o tem poročajo, ko se še nihče o tem ne krega:
»Osnovnošolci so se v [7. in 8.] razredu že prisiljeni [moj bold: ta link sicer ne obstaja] spoprijemati z državljansko vzgojo, zdaj se ta obveznost seli še v srednje šole.«
Ja, bogi revčki, no! Kaj vse delajo našim otrokom!
Zdi se mi nenavadno, če ne celo sramotno, da v srednjih šolah ni državljanske vzgoje. Ali če smem uporabiti jezik oz. stil, ki je bolj blizu današnji mladini: jebeš državo in šolski sistem, ki ne zna ali noče poskrbeti za dostojno državljansko vzgojo!
In potem se še čudijo, da polnoletna mularija skorajda ne gre več volit!

Septem artes liberales

V omenjenem tekstu so na MMC za mnenje povprašali nekdanjega ministra za izobraževanje Igorja Lukšiča, sicer politologa in profesorja na FDV. (Nekdanjega ministra Žigo Turka so očitno poslali v zadnji del avtobusa, kjer pa si je pravočasno rezerviral sedež.)
Skratka, Lukšič je lepo povedal:
»V imenu boja proti ideologiji in marksizmu smo zmetali ven tudi kritično družboslovje, ki ima vsepovsod po svetu poslanstvo, da pomaga krepiti boljše državljane. Dobro je, da se zdaj poskuša trend obrniti in družboslovje tudi v tej formi vračati v srednje šole. Dobro bi bilo to storiti tudi na ravni univerz, kjer je bilo svoje čase šest predmetov: sociologija, politologija, ekonomija in filozofija, če zanemarimo dve leti splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite.«
Če se spomnim svojih gimnazijskih let, smo seveda imeli v tistih časih predmet z naslovom Samoupravljanje s temelji marksizma. Kar je bila neke vrste državljanska vzgoja, ideološka gor ali dol. (Toda na našo srečo — da smo preživeli to indoktrinacijo — nam je tako imenovani STM predaval totalen čudak, če ne celo alkoholik. Danes bi ta desni rekli: »Eh, pač tak tipičen partijec …«)
No, imeli pa smo tudi družboslovne predmete, ki jih gimnazijci poslušajo še danes: sociologijo, filozofijo, psihologijo. Pa še prav zanimivo je bilo. Vsaj za tiste, ki nas je vleklo v humanistiko in septem artes liberales, da tako rečem.

Prazniki in predmeti

Poleg Lukšiča je odgovarjal tudi Igor Biljukič s Pedagoškega inštituta oz. Centru za preučevanje kognicije in učenja. Tudi on se se je dobro odrezal. Imal pa je to smolo, da novinar MMC vanj drezal s tipično insinuantnimi, loaded vprašanji — češ, ali obstaja nevarnost, da bi država tak predmet zlorabila, če bi desni ali levi izkoristili vzvode in dotični kurikulum ideologizirali?
Biljukič je odgovoril:
»Seveda obstaja ta nevarnost. […] Zmešnjava pojmov v naslovu [obstoječega osnovnešolskega] predmeta ›domovinska in državljanska kultura in etika‹ je nastala natanko kot posledica kompromisa med obema stranema.«
S temi državljanskimi predmeti je tako kot s prazniki. Tako kot ne moreš normalno — s srcem, iskreno — praznovati, če državni, domovinski, domoljubni prazniki nosijo nezapomnljiva in težko razločljiva imena (in vsebino), se tudi ne moreš dobro naučiti snovi pri tako smešno in dolgovezno poimenovanem predmetu.

Državljanska vzgoja je državljanska vzgoja

Skratka, absolutno sem za državljansko vzgojo v srednjih šolah. In naj se predmetu reče kar »državljanska vzgoja«. Ne mutite s civilno družbo in domoljubjem že v naslovu, prosim.
V interesu vseh, tudi staršev (in nestaršev) bi bilo, da bi bil kurikulum pri tem predmetu zastavljen čim bolj na široko in odprto. Čeprav se bojim, da pri takem mistru ministru, kot ga imamo zdaj na položaju, in pri takih strokovnjakih, kot jih imamo na Zavodu za šolstvu in podobnih institucijah, ki imajo to čéz, to ni zelo pričakovano.
Kot je po drugi strani pričakovano, da bo nasprotni tabor že vnaprej in napamet spodbijal tako imenovano domovinsko, mnenjsko, svetovnonazorsko laičnost, kakršno bi znali predlagati obstoječi dominantni levičarji iz tako imenovanega šolskega polja.
Ti humanistični predmeti, ki smo jih poslušale že starejše generacije, so bili med zanimivejšimi. In ne vidim razloga, da ne bi bili med zanimivejšimi še dandanes. To so zadeve, ki mladino intrigirajo. Kurikulum bi moral biti nerazpoznaven miks liberalizma in konservativnosti. Predlagam, da bi uvedli tudi visiting profesorje z vseh vetrov, ki bi otrokom odpirali obzorja onstran šolsko predpisane snovi. Pa še za izbirni predmet bi jim dal retoriko — pa se naj naučijo še zagovarati stališča. (Ne nujno svoja, hehe.)

Les énarques et les autres

Nekoč davno sem že pisal, da bi v srednjo šole morali uvesti tudi ekonomijo in pravo in morda tudi politologijo. Ne spomnim sem se več točno, kaj vse živo sem predlagal.
Zdaj pa imam še bolj hudo idejo.
Zakaj pa ne bi uvedli — vsaj eksperimentalno — srednjo politično šolo? Recimo politično gimnazijo? To bi se ful obneslo!
Predmetnik politične gimnazije bi obsegal (skoraj) vse predmete kot predmetnik splošne gimnazije, kot poseben bonus pa še razširjeno zgodovino in sociologijo, pa seveda politologijo, pa zgodovino politike same in vseh oblik vladavine od nekoč do danes, tudi z antropološkega stališča — z vsemi demokracijami in totalitarizmi vred, da ne bo pomote —, pa ekonomijo in pravo, pa slovensko ureditev v detajle, pa volilne sisteme, pa lobiranje in marketing, pa seveda komunikologijo in retoriko, z zgodovino govorništva vred, pa politično kulturo, pa bonton, pa kulturo, pa diplomacijo itd. itd. Top šola.
To bi lahko bil en tak mali politični predfaks. Prfoksi bi morali biti strožji kot na drugih šolah. Da bi si politični dijaki zapomnili, da jim ne bo nihče nikoli gledal skozi prste. Potem pa naj grejo študirat, kar jim paše, da se specializirajo.
In po nekaj generacijah maturantov politične gimnazije bi naredili evalvacijo in ugotovili, da je čas zrel za pravi politični faks. Za eno tako slovensko grande école — kot École nationale d’administration.
Če nič drugega, ideja je vsaj smešna in zabavna — ampak nikar ne recite, da vas ne sili k razmisleku.