Danes je tako imenovani dan solidarnosti z vsemi, ki so v poplavah utrpeli škodo. Nekateri — na čelu z vlado, seveda, ki si je ta namenski dela prost dan izmislila — to podpirajo, nekaterim pa se iz različnih razlogov zdi brez veze.

Bilo bi res čudno, če bi se glede tega strinjali. Po drugi strani pa je tudi logično, da se niti glede tega ne strinjamo.

Sam mislim, da je dan solidarnosti dobra, primerna ideja.

Najprej se vprašajmo: zakaj imamo praznike in dneve, zakonsko ali neformalno posvečene temu ali onemu? Odgovor je preprost: zato, da bi poudarili pomen tega, kar se nam kot skupnosti zdi družbeno pomembno.

V sodelovanju s kolektivom 

Zato so vladajoči razredi v sodelovanju s kolektivom označili na koledarju dneve, ki so deklarativno in socialno propagandno posvečeni recimo (po kronološkem vrstnem redu) uporu proti okupatorju, zmagi in Evropi, državnosti, suverenosti, samostojnosti in enotnosti itd. — pa po drugi strani (ne kronološko) Kristusovemu rojstvu in njegovi resurekciji, Marijinemu vnebovzetju, vsem svetnikom oz. spominu na mrtve, pa Prešernu oz. kulturi, Maistru, Trubarju oz. Reformaciji …

Poglejte. V Sloveniji imamo kar tri praznike (25. junij, 25. oktober, 26. december, od teh dva dela prosta dneva), s katerimi obeležujemo praktično eno in isto. Imamo za po en dan podaljšane novoletne in prvomajske praznike. Vse te praznike in dneve bi imeli — vključno z mednarodnimi dnevi čebel, potice, vece školjk ali brisač, da bi se zavedali njihove pomembnosti —, dneva solidarnosti pa ne bi imeli? Zakaj že?

Ad hoc

Ad hoc uvedba verjetno enkratnega, neponovljivega dneva solidarnosti ni postala razlog za prepir zato, ker solidarnost ne bi bila cenjena vrlina, ampak zato, ker naši slovenski rojaki vedno najdejo kak razlog proti, če že ne kakšne (kao) pametnejše ideje.

Res je, da bodo mnogi izkoristili ta dan za to, da si bodo s premostitvenim ponedeljkom za dva dni podaljšali počitnice. Res je tudi, da vsak praznik ali dela prost dan za državo pomeni določen, bojda celo znaten materialni minus.

Jaz pa pravim: pa kaj?

Simbolika dneva solidarnosti je pomembnejša od konkretnih rezultatov, ki jih bo 14. avgust 2023 prinesel (ali odnesel). Nič hudega, če bodo nekateri doma ali na destinacijah počivali ali celo lenarili. Vseh milijon ali milijon in pol delovno zdravih, zmožnih, voljnih in aktivnih prebivalcev tako ali tako ne bi moglo na teren pomagat, tudi če bi hoteli.

Kolektivna sreča in nesreča

Pomembno pa je, da se bodo tudi brezdelni zavedali pomena solidarnosti. Ker tudi to ustvarja oz. utrjuje občutek kolektiva in povezanosti.

Čeprav večina Slovencev ni utrpela škode ob poplavah, se nam vsem zdi grozno, da je do tega prišlo. Dan solidarnosti je pomemben za občutek kolektivne sreče in nesreče državljanov. Obojega. V nesrečnem smislu za občutek empatije s soljudmi, ki so jih poplave direktno prizadele. Ker nam vliva občutek, da se je to zgodilo vsem. Tudi nam, ki smo ves čas (bili) na varnem in na suhem, dovolj daleč od nereguliranih vodotokov in reliefov, ki kar kličejo po naravni nesreči.

V srečnem smislu pa je dan solidarnosti pomemben zato, da nam je toplo pri srcu, ko vidimo, da je toliko ljudi konkretno priskočilo na pomoč. Bodisi s fizičnim delom in delovnimi stroji ter s finančnimi prispevki ali z naturalijami.

Ekonomska računica

Ekonomska računica, za koliko bo država prikrajšana, ker danes (skoraj) nihče ne bo v službi, je v primeru dneva solidarnosti še posebej deplasirana. Gre za klasični konflikt med socialno racionalnostjo in ekonomsko racionalnostjo. Sicer nasprotujoča si načina razmišljanja nista združljiva, sta pa lahko komplementarna.

A v dani situaciji res ni primerno pridigati o vrednosti vsakega milijona evrov. Ekonomska racionalnost je samo modernejši in prepričljivejši izraz za skopuštvo. Predvsem pa je to odpustek družboslovnih puritancev za vsaj dva od sedmih smrtnih grehov.

Najbolj perverzno pa je, da je prav ta ekonomska racionalnost — češ, v protipoplavno zaščito nima smisla, se ne splača preveč investirati — pomembno prispevala h katastrofi, ki se je zgodila. In zdaj si upajo nekateri ekonomisti in podjetniki še izračunavati in svariti, koliko nas bo stal dan solidarnosti! En dan človeške solidarnosti za simbolično popravo desetletij ekonomistične nespameti!

Trg MDB

Dan solidarnosti pa podpiram tudi zato, ker je vlada z njegovo uvedbo posrečeno posodobila koncept nekdanjih, povojnih, socialističnih mladinskih delovnih brigad.

Več kot tega, da razglasi tak dan in posredno pozove k nesebični udeležbi, nobena današnja demokratična vlada ne more narediti. Za moderne pojme je nepredstavljivo, da bi ljudje na dolgi rok in množično z brezplačnim delom entuziastično gradili (ali popravljali) domovino.

In tega državljanom ne moremo zameriti. Ker tega niso dolžni delati. Največ, kar lahko prispevajo, je to, da za kak dan ali dva ali za nekaj dni — če se slučajno zgodi katastrofa — iz solidarnosti poprimejo za prostovoljno delo. Dan solidarnosti je po mojem edini normalni način za motiviranje ljudi, naj se vendar spravijo pomagat.

Peer pressure

Štirinajstega avgusta je lahko vsakdo izmed vas — je v bistvu rekla vlada — socialistični udarnik. Vsi ste lahko solidarnostni junaki dela.

Všeč mi je bila predsedničina izjava, s katero je zagrozila plenilcem in sleparjem, ki se potikajo po prizadetih območjih: naj se vam posušita obe roki in naj vas vest — če jo imate — peče do konca življenja.

To naj velja tudi za tiste, ki bodo jutri lenarili in jim nič sočutnega ne bo šlo po glavi. To sicer ni obsojanja vreden greh, za katerega bi jih bilo treba kaznovati, je pa dan solidarnosti primeren peer pressure za vzbujanje občutka krivde. To je ustvarjanje pritiska solidarnosti, kolektivizma in obveznega zavezništva. V tem je smisel tega dneva.