Ne razumem razburjenja, ki je izbruhnilo zaradi debilnega oglasa za Hofer. Oglaševanje na slovenskih televizijah — pa tudi drugih platformah — je v povprečju popoln poden. Zakaj se torej folk zdaj zgraža prav nad tem?

Če prav razumem forenzike slovenskih trivialnosti, sta oglas za Hofer samostojno posnela dva čefurska influencerja, naročnik pa je izdelek gladko sprejel.

In le zakaj ga ne bi sprejel? Tako neumni niso niti v Hoferju. Možno je domnevati celo nasprotno: da so pametni. Nekdo, ki na Uradu za intelektualno lastnino recimo registrirajo ponarodeli slogan “Kdor ne skače, ni Slovenc”, pa že ne more biti neumen. Morda je preračunljiva pizda, ni pa neumen.

Vzbujanje pozornosti

Sicer dvomim, da so pri odobritvi sploh pomislili, da zadeva komu ne bo všeč. Ampak četudi je zato nastal halo, še tem bolje. Smisel oglaševanja — še posebej tukajšnjega, v danih ekonomskih, kulturnih in medijskih razmerah — namreč ni v tem, da bi bili oglasi komu všeč, ampak v vzbujanju pozornosti na kakršenkoli, magari na beden način.

Pozornost je v današnji poplavi nepomembnih, vizualno in verbalno kričeče in nepismeno plasiranih informacij mogoče pritegniti samo s kontroverznostjo in provokacijo. Tudi slaboumnost in primitivizem lahko prideta prav. Četudi nenamerno. V vsakem primeru se splača. Kao.

Sam sicer močno dvomim, da oglaševalci ustvarijo več prometa na račun oglasov.

Globoko preziramo

Konkretna zadeva me totalno ne zanima in sem do nje indiferenten. Bom pa izkoristil priložnost za razmislek o današnjem fenomenu podebiljenega, izrojenega oglaševanja.

Potrošniki nismo ničemur tako intenzivno in konstantno izpostavljeni kot prav reklamam. Obenem pa proti ničemur drugemu nimamo vzpostavljenega tako učinkovitega obrambnega mehanizma. Oglaševanje je povsod in se mu ne moremo izogniti. Toda na zavestnem nivoju ga globoko preziramo. Če oglasov ne bi namerno spregledali, bi se nam zmešalo. In oglaševalci vedo, da jih ignoriramo. Zato nas poskušajo včasih zdrmati drugače.

Hofer je še predobro znan po butastih reklamah. To je kot naravno dejstvo. Toda za to ne moremo kriviti slovenske izpostave Hoferjevega oddelka za promocijo in trženje. Niti Ladota Bizovičarja, ki je nesebično in požrtvovalno prevzel vlogo trgovčevega kreativnega kretena.

Oglaševanje ne deluje

Imam preprost dokaz, da oglaševanje ne deluje. Ne v dobrem ne v slabem.

Če bi bili mi zgražajoči se targetiranci tako imenovani aktivni državljani ali vsaj potrošniki, v Hoferju že zdavnaj ne bi več kupovali. Ker se Hofer na nas non-stop nekaj dere kot ta zadnji primitivec na stadionu. Recimo: “Ljubim, ljubim, ljubim žareka!” (Ali “Žareka”? Kdo bi vedel. Prosim za pomoč pri razumevanju.)

A so oni normalni? Seveda so. Kako pa naj z nami govorijo? V kakšnem stilu pa bi lahko z nami sploh komunicirali? Dobro je, za koga je. In ali smo po drugi strani mi normalni? Seveda smo. Za to se pač ne zmenimo. Pojdimo na stranišče med reklamami. Vse je v redu. Eni in drugi smo normalni. Tako to funkcionira.

V bistvu bi bilo edino pošteno, da jih bojkotiramo. A tega ne naredimo, ker ima vsakdo Hoferjevo štacuno za vogalom. (Ali katero drugo, ker tudi Mercator, Lidl, Tuš, Spar in Eurospin so kot po nekem defaultu med najbolj odbijajočimi oglaševalci.) Potrošniki smo praktični oportunisti. Če bi bili dosledni, bi nakupovali pri konkurenčnem trgovcu za naslednjim vogalom, vendar se nam ne ljubi spreminjati vsakodnevne rutine. Kaj šele zapravljati čas za principielnost. Če bi ravnali principielno, bi to bilo še bolj bizarno, kot ko je Žiga Turk takrat pozival k bojkotiranju Lidla zaradi piva Komunajzer ali tistih grških jogurtov z odfotošopanimi križi na cerkvah.

Mitar Mirić

Iz reakcij na inkriminirani oglas je mogoče razbrati, da je folk — in to ne nujno desničarje — zmotilo dejstvo, da sta v njem nastopila gaser in limka in da si mišičnjak s tatuji celo brunda v brado Mitra Mirića.

So what? Tudi čefurji so potrošniki in so ciljna publika tako kot žalujoči ostali domorodci. Tudi njih se niso prijeli Golobovi pozivi k razmisleku, da morda ni treba čisto vsak dan jesti mesa. Tako kot “mi, Slovenci” — kot nekateri tulijo celo na nemških stadionih —, ki ravno tako radi včasih bajsnemo čevape ali pleskavico. Nič manj kot pico ali suši.

Lifestyle preference

Da je zgražanje nad oglasom povezano z nacionalno pripadnostjo ali vsaj s kulturnimi in lifestyle preferencami, je zgovorno bolano. Potlačeni nacionalizem je očitno še edino, kar v kontekstu preziranega in zavestno spregledanega oglaševanja pri genetsko nemutiranih Slovencih priplava na površje. Ne motijo jih debilizmi, s katerimi jih oglaševalci primitivno, agresivno nagovarjajo. Ne moti jih dejstvo, da je slovensko oglaševanje samo še legalizirano pranje zapravljenega časa in ponarejenega denarja. Moti pa jih, če delata reklamo za poslovenjeno nemško firmo dva poslovenjena srbska marginalca.

Mi, Slovenci? Mi smo res originali!