Volitve so mimo. Praznik demokracije je kljub izjemno nešportni predigri tokrat poskrbel za pravi športni spektakel in napeto tekmo, ki smo jo spremljali pozno v noč na ponedeljek. Ko to pišem, so rezultati vendarle jasni. Glasovnice — z izjemo tistih iz tujine — so preštete. Ko boste to brali, jih bodo na Trstenjakovi sicer še vedno preštevali.

Ampak to je druga zgodba. Bistvo je, da so volitve mimo  in da so jih vsi politični analitiki, ki v tej deželi kaj pomenijo — mimogrede: politično komentiranje je vsaj na televizijah pri nas še vedno pretežno moški šport —, že dodobra pretresli, predebatirali in analizirali.

Medklic

Skoraj simpatičen je bil Igor Lukšič, ki je na največji komercialni televiziji govoril o uspehu Resnice in Zorana Stevanovića. Spominjal se je začetkov svoje politične kariere in ugotavljal, da so bila njegova takratna stališča v marsičem podobna tistim, za katera se zavzema novinka v tokratnem sklicu Državnega zbora. Razpredal je o tem, kako je bil stališčem zvest in kako je pri njih za vsako ceno vztrajal, potem pa ... — potem pa se je nasmehnil v kamero in dejal nekaj v tem smislu: “No, pa me poglejte zdaj. Zdaj sem pa politični komentator.”

Tega seveda ne omenjam zato, da bi vlogo političnih analitikov postavljal pod vprašaj ali da bi se iz njihovega dela norčeval. Volitve rabijo resen premislek, se pa vse post festum debate na neki točki izpojejo. Komentirati volilne izide en teden po koncu spektakla je nesmiselno. Zato ne bom pisal o dogajanju minulo nedeljo, ampak se bom vrnil še nekaj dni in tednov v preteklost. V predvolilno kampanjo in k podobi, ki jo je vsaj v mojih očeh najbolj zaznamovala — k dečku s harmoniko. K fotografiji na plakatu, ki slovensko politično krajino in njeno mentaliteto morda ilustrira še natančneje kot razporeditev sedežev v parlamentu.

Sofistikacija

Najprej: deček s harmoniko je idealen desničarski nadomestek dečka s piščalko, enega najbolj znanih in prepoznavnih slovenskih vizualnih simbolov. Kalinov Deček s piščalko (1942) si tišči v usta primitivno pihalo, ki ga obvlada vsak balkanski čoban, medtem ko deček na plakatu igra na sofisticiran inštrument, vreden srednjeevropskega kulturnega izročila. Poleg tega je deček s harmoniko oblečen za nedeljsko mašo ali za sprejem pri prvi dami ZDA. Deček s piščalko pa … — kaže lulčka.

Paralela s simbolom nacionalne medijske hiše ni bila edini razlog, zaradi katerega sem ob predvolilnem plakatu SDS zastal in zastrigel z ušesi in vsemi preostalimi čutili. Bistveno je bilo sporočilo oz. apel: “da bo tvoj vnuk še pel slovenske pesmi”.

Ob tem sem se počutil ne samo nagovorjenega, pač pa tudi malce užaljenega. A pustimo to ob strani. Dejstvo, da se sam že dolgo ukvarjam s slovensko glasbeno tradicijo, še ne pomeni, da sem edini poklican za njeno interpretacijo. Če bi bil pristop, ki ga na svoji poti ubiramo s Kataleno, sprejemljiv in zanimiv za vse, bi gotovo že zdavnaj dobili vabilo na Festival slovenske domoljubne pesmi. Pa ga nismo. Kar je po svoje dobro, saj nimam pojma, kako bi se nanj odzvali.

“Do določene mere”

Skratka, moji osebni občutki ob domoljubnoglasbeni predvolilni kampanji so povsem nepomembni. Deček s harmoniko je zanimiv zato, ker razkriva paradoks, ki je pri odnosu slovenske desnice do glasbene zapuščine ves čas prisoten. Saj ne, da bi bil to cilj snovalcev plakata. A s paradoksi je pač tako, da radi spregovorijo tudi nepoklicani.

Ko govorimo o glasbi, je glavna referenčna točka slovenskih domoljubov narodnozabavna glasba. Kakopak. Saj drugače niti ne more biti. Slovenska narodnozabavna glasba se — vsaj do določene mere — napaja iz slovenske tradicije.

S formulacijo “do določene mere” že tvegam gnev nekaterih, morda celo mnogih. A neizpodbitno dejstvo je, da narodnozabavna muzika ne zrcali celote slovenske tradicije v vsej njeni barvitosti in raznolikosti. S tem sicer ni nič narobe. Še več! Doseči tak učinek bi bilo v resnici nemogoče. Format, ki ga je vzpostavil Ansambel bratov Avsenik s sopotniki, črpa iz specifičnega segmenta zapuščine, jo na nek način reducira na polko in valček, v zunanji podobi pa na podalpsko estetiko.

Poenostavljanje

Razumeti in predstavljati narodnozabavno godbo kot edini zveličavni izraz slovenske tradicije je poenostavljanje. Pri tem gre lahko za povsem nenamerno početje, za posledico neznanja. A ko se ta vrsta muzike vpisuje v programe političnih strank, je na delu nekaj povsem drugega. In glede na to, s kakšno vnemo slovenska desnica že leta harmonike in narodne noše uporablja kot politično orodje ali celo orožje, se je treba vprašati, kaj to nekaj drugega je. Koga ali kaj v resnici predstavlja deček s harmoniko s plakata SDS?

Uspeh v tujini

A še pred tem si zastavimo drugo vprašanje: ali je bil namen Slavka in Vilka Avsenika dejansko širiti slovensko kulturo in glasbeno zapuščino? Do določene mere (spet ta spolzka besedna zveza) gotovo. Toda njun ansambel je bil tudi poslovni projekt. Zelo uspešen poslovni projekt. Uspeh, še posebej finančni vidik tega uspeha, pa je vezan na tujino, predvsem na Avstrijo, Nemčijo in Švico. Torej na omejen krog držav, ki pa si med drugim delijo visoko kupno moč.

Z uspehom v tujini ni nič narobe in ga privoščim prav vsakomur — pa naj se piše Avsenik ali Akrapovič. Toda pogovarjamo se o slovenski glasbi, o njeni usodi, prihodnosti in (konkretno) percepciji v tujini. Govorimo o paradnih konjih slovenstva in njihovih reprezentacijah navzven.

In tu naletimo na zanimivo podrobnost: Ansambel bratov Avsenik, nevralgična točka slovenskih domoljubk in domoljubov, je praktično vse svoje pesmi prevedel v nemščino in jih v nemško govorečih deželah v te jeziki tudi izvajal.

S tem seveda (spet) ni nič narobe, dokler Avsenike razumemo kot poslovni projekt, kot biznis. Če pa nanje pripenjamo medaljo edinih relevantnih zastavonoš slovenske kulture, se znajdemo na nenavadnem teritoriju. Ali ljudje v Avstriji in Nemčiji, ki poslušajo slovensko narodnozabavno glasbo, sploh vedo, da je slovenska? Vprašanje. Verjetno ravno toliko, kot se naključni voznik yamahe zaveda, da je izpušni sistem njegovega motorja delo slovenskega znanja. Tudi če to slučajno ve, mu je za ta podatek verjetno vseeno. Vsaj v smislu vrednostnega odnosa do naše lepe domovine.

Biznis je biznis

To je prej omenjeni paradoks, s katerim je povezano nekakšno nelagodje. Če bi bil sam član kluba samooklicanih slovenskih domoljubov, bi ga zagotovo čutil — tisti s člansko izkaznico pa so nanj očitno imuni. Ker ali se ni nekoliko neprijetno zavedati, da so tisti, v katere polagaš vse upe za preživetje slovenske tradicije, v resnici to isto tradicijo uporabili za uspeh svojega poslovnega projekta? In da niso imeli pri tem nobene težave prilagoditi se zakonitostim tujega trga do te mere, da so se odpovedali svojemu jeziku? Da so pač sledili poslovni logiki in ne nacionalnim interesom?

Ni to malo podobno prvi dami Združenih držav Amerike — še eni od nevralgičnih točk slovenskih domoljubk in domoljubov —, ki svoje poreklo skriva, kot da je biti Slovenec oz. Slovenka spolna bolezen? Biznis je pač biznis. Pa naj gre za muziko, družbeni položaj ali auspuhe. In morda je tudi domoljubje za marsikoga v slovenski politiki zgolj in samo poslovni projekt.