Sinočnja državna proslava ob tako imenovanem dnevu upora proti okupatorju — kdo ve zakaj je bila tokrat v Tržiču — se je zdela nekoliko drugačna, kot smo jih vajeni.

Prekipevajoče

Če odštejemo standardni protokol in običajne osumljence v prvi vrsti — razen predsednika vlade, ki je že pohitel v Rim (za razliko od navzoče predsednice države, ki je šla na papežev pogreb pozneje s privatno kočijo) —, je proslava izstopala po tem, da je prekipevajoč, a korekten in lenobno navdihujoč govor držala predsednica Državnega zbora. Pa da so bile kulturne vsebine lokaciji primerno fokusirane ne toliko na uporništvo in partizanščino, temveč bolj na trpljenje internirancev v ljubeljskem taborišču in solidarnost domačinov z le-temi.

Podružnici Mauthausna je bila posvečena praktično celotna, z glasbenimi, dokumentarističnimi, literarnimi in multimedijskimi vložki prepletena predstava. Po scenariju in v režiji Tomaža Letnarja je izpadla brez nekih pretenzij in ambicij, vendar še kar posrečeno.

Prav prisrčna

Urška Klakočar Zupančič se je po seriji odmevnih medijskih nastopov in estradnih pojavljanj zresnila in vrnila udarec z vso državotvornostjo, kar je premore. Čeprav je za to priložnost je spet enkrat obula svoje trademark rdeče stiletose, je na proslavi ne v stilu šolskega spisa za kurirčkovo torbico povzela slovensko prebujenje v odporniško gibanje, ki ga danes revizionizmu na ljubo slavimo pod neoriginalnim, zasilno veljavnim imenom. Opozorila je tudi na pomen Nove revije za osamosvajanje in med vrsticami vpletla tudi majhno filipiko proti kulturoklastičnemu referendumu.

O, Vrba! — od Strniše

UKZ pa seveda ne bi bila UKZ, če se ne bi pretirano vživljala v tekst in glumila na prosceniju — retorično niansirala besede, sugerirala čustva, poantirala z nagibi glave in pogledi v publiko … Bila je prav prisrčna. Naj bo, tokrat je bil vsaj kontekst primeren. Predsednica Državnega zbora je z enkrat za spremembo primernim nastopom poživila neizstopajočo proslavo. Katere highlight je bila sicer točka, ko je Milena Zupančič odrecitirala Vrbo, pesem Gregorja Strniše.

Všeč mi je bilo tudi, da so se nacionalno provenienčni večini ljubeljskih taboriščnikov oddolžili z nekaj francoskimi in frankofonskimi kulturnimi elementi. Celo z Olivierom Messiaenom!

Pa še nekaj: od Valentine Plaskan pa je na TV Slovenija ostal samo še glas v offu ali kaj?!