Tudi sam si še nisem opomogel od začudenja nad petkovo izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora in nad razmerami, ki so ob tem nastale. Vendar me ta obscena politična dramaturgija in kombinatorika po svoje zabavata. Pa nisem jaz ciničen, niti naiven. Cinični in naivni, za nameček pa še zahrbtni in sprenevedavi so tisti, ki so (si/nam) to zakuhali.

Zato me še najbolj zabavajo reakcije direktno prizadetih. Desničarski in resničarski strategem, ki je ustoličil Vaterpolista na vrh parlamenta, je namreč razkril resnico slovenske politike.

Golob ne šteka nič

Za začetek se zdi, da Golob ne šteka nič. Očitno se v štirih letih na oblasti ni naučil, da politikom — še posebej ne rivalskim, za vsak slučaj pa niti svojim — ne sme verjeti na besedo. Zato zdaj govoriči, da so bili v Svobodi šokirani nad nepričakovanim Vaterpolistovim vzponom na čelo Državnega zbora in da jih je Stevanović prevaral.

Seveda jih je prevaral. Pa ne samo on. Cela desnica mu je pri tem asistirala. Ampak so what? Bi bilo treba prevaranta ali prevarante za ušesa? Jim odvzeti poslanske mandate? Je mar Golob pričakoval, da njegovi politični tekmeci — ki jih je imel že obilo priložnosti spoznati — ne bodo v dani situaciji naredili nič takega, kar bi mu lahko prekrižalo načrte?

Pa kaj potem, skratka, če je Resničar pri notarju podpisal in overil izjavo, da ne bo nikoli sodeloval z Janšo? To je bil patetičen, populističen blef, vreden tri počene evre na dan podpisa 14. oktobra 2021, upoštevaje inflacijo pa še malo manj.

Podpisati tak pildek

Pa še ta drobiž bi si Stevanović lahko prišparal. Z lastnoročnim podpisom se namreč ni ne pravno ne formalno zavezal nobeni drugi ali tretji pravni ali fizični osebi ali osebam, ki bi na podlagi te fantomske listine zdaj lahko od njega utemeljeno terjale, da ne sme sodelovati z Janšo.

Niti mu nima smisla tega zameriti. Podpisati tak pildek in teči k notarju je enako smešno in neumno, kot se je smešno in neumno po petih letih in pol moralno zgražati nad podpisnikom, da je obljubo požrl. To je tako, kot če se Zvezdana Mlakar čuti dolžno protestirati na Facebooku.

Puško v koruzo

Golob pa se tudi ne zaveda, da mu je odbila zadnja ura in da je skrajni čas, da v stilu svojega predpredhodnika in kratkočasnega ministra za obrambo končno vrže puško v koruzo. Vsaj za štiri leta (ali morda manj), če bi mu morda bilo do tega, da se še kdaj vrne kot odrešenik.

S svojim fanatičnim optimizmom pa Golob na žalost samo vzbuja vtis, da živi v nekem svojem, imaginarnem, paralelnem svetu, v katerem ni prostora za poraz ali kaj šele za Pirovo zmago — češ, “naredili bomo vse, da preprečimo vladavino desnega populizma”, in se še naprej pretvarjali, kot da se nič ne dogaja, ker smo relativni zmagovalci. 

Objektivna in subjektivna dejstva

In ta resnica slovenske politike so cinizem in zahrbtnost ter naivnost in sprenevedanje. Pa še marsikaj, na žalost.

Ne trdim, da se je to moralo zgoditi ali da je celo dobro, da se je zgodilo. Prepričan pa sem, da je ta poniglava potegavščina s parlamentarnim kronanjem političnega parvenija in poslanskega plebejca v danih razmerah nekaj normalnega.

Dane razmere so naslednja objektivna in subjektivna dejstva. Objektivna dejstva so permanentna degradacija politične kulture in standardov, pehanje za političnimi cilji tudi za ceno te očitne degradacije in popolna odsotnost strahu in sramu političnih akterjev. Vsi so totalno dezinhibirani.

Subjektivna dejstva pa so zahrbtnost, kalkulativnost, naivnost in sprenevedavost in prodajanje bulšita kot višjih, nacionalnih interesov, vlade narodne enotnosti, razvojne koalicije, koalicije razuma, bla-bla-bla … — vse to pa zapovedujoče začinjeno z domnevnim profesionalizmom politike kot najstarejšega poklica.

Družbenopolitični napredek

Ali je to kaj novega? Ne, ni. Če smo vedno znova in znova nad tem presenečeni in razočarani, smo samo zato, ker je pač vedno slabše in slabše. Ker standardi padajo. Ker ni spodnje meje. Ker smo nepoboljšljivi optimisti. In ker bomo do zadnjega diha verjeli, da je možno živeti v boljši parlamentarni demokraciji, kot nam jo poklicni dobronamerneži vsak dan servirajo.

Toda to je naš problem, problem državljanov. To je politični problem, ki pa ni problem politikov. Za njih je to normalno. Tako kot smo državljani nepoboljšljivi optimisti, so politiki nepoboljšljivi ciniki. Tako funkcionirajo. Politiki so amoralni, nemoralni, nedosledni, neprincipielni, zahrbtni, lažnivi, sprenevedavi. Imajo svoj reality distortion field in kompleks odrešeništva.

Ampak ko se po njihovi lastni krivdi ali zaslugi zgodi nekaj, kar jim ni všeč, so šokirani še bolj kot mi državljani. Kar jih požene še globlje v spiralo degradacije demokracije — ki jo sami vidijo kot boj za družbenopolitični napredek.