Seznam stotih najbolje plačanih zdravnikov (med pandemijo), do katerega se je dokopal portal Necenzurirano.si, je zanimivejša mediatizacija materializma od lestvice najbogatejših Slovencev, ki jo letno objavljajo Finance Manager.
Da je bil Hipokrat One Hundred objavljen šele zdaj, je posledica birokratskih in sodnih zapletov, na katere je Primož Cirman naletel pri pridobivanju seznama. A zdi se, kot da je bila objava tempirana. Po skoraj treh mesecih zdravniške stavke je prišla kot naročena.
Čeprav ljudstvo že doslej ni pretirano podpiralo zdravnikov — ali vsaj ne njihovega kao reprezentativnega Fidesa —, ga bo po tem še tem manj. Zdaj se lahko pogajalska oz. mediacijska tehtnica res nagne na stran že skoraj obupane vlade.
Srečno naključje nagradi samo nekoga, za katerega predsednik vlade reče: “Primož Cirman je eden najboljših, če ne celo najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji. Če bo kdaj to želel, ga vzamem v službo kamorkoli.”
Zato so si izmislili Erar
Koliko kdo zasluži ali dobi, je za slovenske medije najrazburljivejša, če že ne najzanimivejša tema. Denar, denar, denar je senzacionalistična pretveza za pospeševanje prodaje in nabiranje klikov.
Lahko pa je tudi orodje medijskega linča. Tako je Janja Koren (TVS) leta 2002 uničila predsedniško kandidaturo Franceta Arharja. Tako so leta 2018 uničili (morebitnega) kandidata za guvernerja Banke Slovenije Jožeta P. Damijana. (Kaj mislite, kdo? Taisti Cirman in njegova Vesna Vuković.) Pa še marsikoga. Primerov je veliko.
In to novinarsko sranje je institucionalizirano. Zato so si izmislili Erar in napisali Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Do neke mere to oboje služi svojemu namenu, žal pa se je izrodilo v metodo medijskega in političnega obračunavanja.
Desničarji so to doksanje z denarjem razvili do hinavske popolnosti. Privlečejo na dan prejemke (honorarje, subvencije, transferje, nakazila, whatever) za zadnjih deset, petnajst let — pri čemer seveda ne omenijo časovnega razpona — in se pred lahkoverno javnostjo zgrozijo, češ, le glejte, koliko so te pijavke pokasirale. Milijone!
Seveda pa ta desni niso edini, ki to delajo. To delajo vsi. To je nacionalni šport. Obenem pa je tudi sinonim za raziskovalno novinarstvo.
Brutalno in necivilizirano
Toda vrnimo se k seznamu.
Čeprav bo vladi prišlo prav, da je Necenzurirano.si privlekel na dan top plače zdravnikov prav zdaj, se mi objava sama ne zdi sporna. Na vsak način pa mislim, da je tovišek nesramnosti in groba kršitev pravice do zasebnosti, da je seznam prejemnikov objavljen poimensko. To se mi zdi brutalno in necivilizirano.
Prepričan sem tudi, da bo objava seznama še dodatno poslabšala že tako ali tako verjetno skrhane odnose med zdravniki (in drugimi zdravstvenemi delavci) in posledično tudi razmere v javnem zdravstvu.
Če ljudje prejemajo javni denar, to še ne pomeni, da so tudi javne osebnosti. Jaz osebno na seznamu ne poznam nikogar. Pa tudi če bi. Imena ne povejo nič.
Kaj ta seznam pove
Toda če seznam teh plač kaj pove, potem pove to, da je sistem nagrajevanja zdravnikov očitno res zbezljal in da je organiziran tako improvizirano, da je še čudež, da sploh dela (ali da ne zmanjka denarja). Resda je bila takrat korona. In resda je takratna vlada širokogrudno distribuirala piškotke. A da so prišli (nekateri) zdravniki do takih zneskov, je neverjetno. Pa če so se še tako požrtvovalno trudili.
Zato pa tri leta pozneje ni neverjetno, da so (spet nekateri) zdravniki tako razvajeni od dobrih plač, da so se odločili za štrajk.
Tako pač danes je. Mediji kot breaking news objavijo tri leta stare informacije postranskega pomena in v enem zamahu denuncirajo stotero posameznikov.
Druga bizarnost pa je, da dandanes ne štrajkajo rudarji žuljavih rok in od prahu počrnelih obrazov. Danes ne štrajkajo tekstilne delavke. Danes ne štrajkajo železničarji. Ali kovinarji in cestarji. Niti učitelji. Danes štrajkajo zdravniki. Izobraženi, visoko kvalificirani in vsaj solidno situirani. Jebeš radničko klaso. Danes štrajka srednji srednji ali zgornji srednji sloj. Ki mu nikoli ni dovolj.