Ne neprijetno presenečen berem, da je NSi podprla Arsenoviča in ne Kanglerja za župana Maribora. Svašta … Je to začetek dejanšizacije desnice? Je ta nepodpora kandidatu, ki prihaja iz desnega zavezništva, že plod tiste “temeljite samorefleksije”, o kateri je po referendumskem debaklu SDS govoričil Tonin?

Not so fast, Franca!

Porazi, ki jih kot po tekočem traku doživljajo desničarji z Janšo in njegovo SDS na čelu, so načeloma razveseljivi, saj dajejo vtis, da prihaja do tako imenovane politične normalizacije.

Nisem prepričan. Odkod ta ideja, da je dejstvo, da je Janša v opoziciji — in da bo očitno tam ostal še nekaj časa —, garancija za družbeno in politično normalnost?

To sploh ni res. Janša je v vsakem primeru garancija za abnormalnost. Pa če je na oblasti ali v opoziciji. Janša je garancija za abnormalnost ne samo desnice, ki ji načeluje, temveč tudi levice, ki ji — in ki mu — oponira.

Leva in desna materija

Prominentnost nesmrtnega ali dosmrtnega predsednika SDS kot vodje in poosebljenja desnice ukrivlja politični prostor. Janša je kot črna luknja. Njegova gravitantnost privlači in maliči vso desno materijo, ki se mu preveč približa. Galaksija njegove stranke je reality distortion field, kjer se spiralno vrtinčijo njegovi poslanci, volilci, fani, followerji, privrženci, mediji. Dokler jih ne bo gravitacija črne luknje špagetificirala.

Po drugi strani pa Janša slabo vpliva tudi na levo politično materijo. Ta se iz previdnosti od njega distancira bolj, kot bi bilo v normalnih pogojih potrebno, in se umika na varnejša obrobja, če že ne ekstremitete slovenskega vesolja.

Polje izkrivljene realnosti

Resnici na ljubo si je treba priznati, da je po Janševi zaslugi cela Slovenija polje izkrivljene realnosti. Naša percepcija je motena. Ničesar ne vidimo dobro.

Znašli smo se v situaciji, ko se bolj kot z vlado ukvarjamo z opozicijo. Znašli smo se v situaciji, ko nam bolj kot oblast sama gre na živce opozicija oblásti. Znašli smo se v situaciji, ko se bolj bojimo (socialnih posledic) opozicije kot pa (konkretnega ravnanja) oblastí.

To je ne samo nenavadno in komaj verjetno, ampak tudi zelo čudno. Toda normalnemu, tolerantnemu, naprednemu, inteligentnemu, svobodomiselnemu, resnicoljubnemu državljanu — in to ne nujno levičarju — drugega ne preostane.

Nov zagon

Ko je po aprilskih volitvah napočila nova slovenska pomlad, sem skeptično predpostavil, da se stanje duha ne bo veliko spremenilo. Imel sem prav. Vladna politika je zdaj resda nekaj drugega, drugačnega, znosnejšega, nešokantnejšega kot prej — toda stanje duha je glede na glasnost, slišnost, agresivnost SDS in njihovih megafonov ostalo enako.

Desničarski populizem je s porazom SDS na državnozborskih volitvah dobil še močnejši zagon. Dobil ga je s porazom Anžeta Logarja na predsedniških volitvah. Dobil ga je s porazom SDS na treh referendumih prejšnjo nedeljo.

Desničarski populizem dobiva nov zagon iz dneva v dan, ko Grims primerja Slovenijo 2022 z Nemčijo 1933, in iz ure v uro, ko se vidni člani SDS in/ali njihovi anonimni privrženci na Twitterju sprdnejo in še malo premaknejo mejo dopustnega v javnem komuniciranju. 

Ne bodite zlopamtilo

Absolutno navijam za to, da se vsaj Nova Slovenija iskreno in odločno distancira od SDS. Resda je to storila ali vsaj hotela storiti že njihova nekdanja predsednica Ljudmila Novak. In resda zdaj njen naslednik Matej Tonin kasno stiže na Kosovo polje.

Ampak to je treba podpreti. SDS je treba osamiti. Za začetek na desnici.

Zato zdaj ni oportuno Toninu metati naprej grehe, ki jih je zakrivil v španoviji z Janšo. Pomagajmo mu, da gre zdaj naprej. Čez to in stran od njega. Ne bodite zlopamtilo.

Navijam tudi za to, da bo Anžetu Logarju uspelo vnovčiti politični kapital, ki si ga je ob vašem burnem neodobravanju skoval med predsedniško kampanjo. Resda ni bil zelo prepričljiv. Toda ali ste morda pomislili, da sta za neprepričljivost lahko kriva dva? Da vas ne samo on sam ni znal prepričati, temveč da se tudi vi sami njemu niste pustili? Ker ste táko ozaveščeno zlopamtilo.

Ko ne bodo več mogli

Ponavljam: SDS je treba osamiti — in desnici to ne bo uspelo brez dejanšizacije obrobnejših strank samih.

Nazadnje pa bo treba dejanšizirati še SDS. Za to pa seveda ne bo zadoščalo samo distanciranje zdaj še satelitske, čeprav ne več simpatizerske desnice od njenega trdega jedra. SDS bo dejanšizirana (pasiv) ali se bo dejanšizirala (aktiv), ko bo marginalizirana kot parlamentarna stranka.

Prepričan sem, da Janša v dani situaciji še ne bo popustil in da bo fural svojo militantno agendo naprej. Sedanja serija porazov ga ne bo pripravila do tega, da bi sebe in stranko deradikaliziral. SDS se bo deradikalizirala takrat, ko bodo nekega dne imeli trikrat manj, če ne še večkrat manj poslancev kot danes (27) — torej takrat, ko ne bodo več mogli biti radikalni, ker jih bo kratko-malo premalo.

To pa se seveda lahko zgodi samo tako, da jim druge, normalne desne stranke poberejo glasove.
Računajte malo: državnozborske volitve bodo leta 2026, 2030, 2034 …