V Sloveniji nas ne jezijo samo prepočasne politične odločitve. Jezijo nas tudi bliskovite, rokohitrske odločitve, ki se zgodijo čez noč. Če ugotovimo, da nekaj ne deluje, ne izgubljamo časa z vprašanjem, zakaj ne deluje, ampak že v istem hipu vemo, kaj je rešitev.
Tako smo ta teden izvedeli, da so slovenski petnajstletniki v raziskavi PISA 2025 dosegli najslabše rezultate, odkar v tej raziskavi sodelujemo. Bralna pismenost pada. Matematična pismenost je prvič pod povprečjem držav OECD. Tudi pri naravoslovju, kjer smo bili tradicionalno boljši, smo zdrsnili v povprečje.
To niso slabi rezultati. To je alarm. In pristojni minister za šolstvo je to pravilno prepoznal. Rekel je, da je trend katastrofalen. Res je. Prav ima.
Več kot politični refleks
Potem pa se je zgodilo nekaj tipično slovenskega. Še isti dan smo dobili rešitev: devetletke ne bo več, gremo nazaj na osemletko. Ali da ne bomo krivični, gremo na “sodobno” osemletko. Ker če otrok v devetih letih ne doseže dovolj dobre bralne pismenosti, je očitno logičen odgovor, da ga bomo raje izobraževali osem let. To bo prava rešitev.
Malo morgen.
Ne trdim, da je devetletka sveta krava. Skoraj gotovo jo je treba nekoliko spremeniti. Morda celo temeljito. Toda preden gremo v spremembo šolskega sistema za célo generacijo otrok in morebiti še za nekaj naslednjih, bi pričakovala več kot zgolj politični refleks, da je treba spremeniti trajanje osnovošolskih učnih let, ker so rezultati slabi.
Kako bi ravnal moder minister
Moder minister bi naredil nekaj drugega. Stopil bi pred javnost in rekel: “To stanje je nedopustno. Otrokom smo dolžni dati znanje, s katerim bodo sposobni razumeti svet, v katerega odraščajo. Rezultati zahtevajo takojšnje ukrepanje. Toda najprej moramo natančno ugotoviti, kaj je šlo narobe.”
Potem bi sklical najboljše ljudi, ki jih imamo. Ne samo tiste, ki se z njim politično strinjajo. Pedagoge. Psihologe. Ravnatelje. Učitelje. Strokovnjake za razvoj otrok. Raziskovalce. Ljudi, ki razumejo bralno pismenost. Ljudi, ki razumejo digitalno okolje, v katerem danes odraščajo otroci. Starše. In — bog ne daj! — morda celo otroke. Vprašal bi jih: “Kaj moramo narediti, da bo čez pet ali deset let drugače?
Položajna vsevednost
Šola ni ministrstvo. Šola je eden od najbolj zapletenih živih sistemov v državi. V šolah so otroci, ki niso statistične enote. V šolah so učitelji, ki niso izvajalci političnega programa. V šolah so ravnatelji, ki bodo morali velike ministrove ideje spremeniti v urnike, učilnice, kadre in tekoče opravljeno delo. In nenazadnje, tu so še starši, ki bodo morali razumeti, kaj se z njihovimi otroki dogaja.
Če želiš tak sistem spremeniti, ga moraš najprej razumeti. Toda politika ima s tem pogosto težave.
Ko nekdo postane minister, nenadoma ni več samo politik, ampak postane strokovnjak za vse. Prometni minister nenadoma ve, kako moramo graditi ceste. Zdravstveni minister ve, kako mora operirati kirurg. Minister za šolstvo pa v nekaj urah po objavi mednarodne raziskave že ve, koliko let osnovne šole potrebuje slovenski otrok.
Gre za posebno obliko politične bolezni, ki se ji reče položajna vsevednost. Ali po domače višinska bolezen. Človek dobi funkcijo in skupaj z njo še paket vsega znanja, ki ga prej ni imel.
Nenavaden vrstni red
Minister je napovedal tudi ustanovitev strateškega sveta in širšo reformo, ki naj bi posegla v učne načrte, ocenjevanje, nacionalno preverjanje znanja, maturo, položaj učiteljev in druge dele sistema. To je seveda dobro. Toda vrstni red je nenavaden. Najprej odločitev, potem analiza. Tipično slovensko. Najprej osemletka, potem strateški svet, ki bo to odločitev — kot je razumeti — moral samo še potrditi.
Če bi šlo za operacijo srca, bi se verjetno čudili kirurgu, ki bi še pred temeljitim pregledom pacienta povedal, kaj mu bo odstranil. Pri šolstvu smo očitno manj občutljivi. Pa bi morali biti bolj. Kajti napake v šolstvu niso vidne jutri. Vidne so čez desetletje, ko se jih ne da več z nobeno “operacijo” ozdraviti. Rezultati petnajstletnikov, katerih znanje so nazadnje izmerili v raziskavi PISA, so posledica odločitev, ki so jih sprejemali odrasli mnogo let nazaj. Zato je prelahko pokazati na devetletko in reči — evo krivca.
Kje je problem?
Morda je problem drugje. Morda otroci premalo berejo zato, ker je danes toliko več drugih možnosti kot nekoč, ko so nam bili knjiga, TV, kino ali radio skoraj edina okna v svet. Morda so učni načrti prenatrpani. Morda učitelji preveč časa namenjajo birokraciji. Morda smo zamenjali znanje za kompetence in ugotovili, da kompetenca brez znanja nima prav veliko vsebine. Morda telefone otrokom dajemo prej kot knjige. Morda smo izgubili avtoriteto učiteljev. Morda starši od šole zahtevamo eno, od lastnih otrok pa drugo. Morda je problem v vsem naštetem.
Toda če tega ne bomo najprej brez dvoma ugotovili, bomo čez nekaj let ponovno sedeli na novinarski konferenci in poslušali novega ministra, ki bo po naslednji raziskavi PISA slovesno oznanil: “Osemletka ni uspela. Uvedli bomo sedemletko.” In če bo šlo tako naprej, bomo nekoč dosegli popoln šolski sistem — brez šole.
Znanje pa? To bomo očitno prepustili življenju. In ekranom.