Pred nekaj več kot desetimi leti se je moj dobri prijatelj Jure preselil v ZDA. Najprej opomba o njegovem značaju in navadah: Jure je (bil) eden od tistih, ki so se na vso moč upirali uporabi pametne telefonije. Saj ne, da bi bil kak tehnološki ludist, daleč od tega. Z večino digitalnih in spletnih novotarij je bil na tekočem, le ideja konstantne dosegljivosti in neprestane povezanosti z globalno spletno skupnostjo mu je bila preprosto nesprejemljiva. Zato je vztrajal in živel brez mobilnika.

A če mu je v Sloveniji to še uspevalo, je moral kmalu po prihodu v Ameriko popustiti. Razlog je bil navidez banalen, v resnici pa bistven: brez pametnega telefona ni mogel odpreti bančnega računa.

Zgražanja nas Evropejcev

Brez skrbi, to ne bo zgodba o čudaštvih z one strani oceana. Najprej zato, ker so tovrstna zgražanja nas Evropejcev praviloma polna poenostavljanja in nerazumevanja. Pa tudi zato, ker Juretova zgodba sploh ni več zanimiva. Morda je pred dobrimi desetimi leti zvenela kot eksces — sam sem jo takrat tako doživljal —, danes pa ni nič posebnega. Brez pametnega telefona pač ne moreš početi … — marsičesa.

In kaj je ta “marsikaj”?

Če zastavimo premislek na široko, se hitro znajdemo v rahlo dolgočasnem razpredanju o nevarnostih in pasteh sodobne tehnologije. Da je strah pred novim prisoten že od nekdaj in da je včasih pretiran, je dejstvo. Jasno pa je tudi, da škodljivost pretirane rabe družbenih omrežij in navezanosti na ekrane mobilnikov ni več špekulacija, ampak dokazano dejstvo. Dokazano in neizpodbitno do te mere, da se človek počuti skoraj butasto, ko o tem piše. Saj so nam te zadeve menda jasne?

Javna razprava je končana

Potem pa se zgodi javna razprava o potencialni prepovedi pametnih telefonov v šolah. Naenkrat ugotoviš, da nam to niti približno ni jasno. In ne, niso vsi gledali dokumentarcev kot je The Social Dilemma, v katerem kup bivših direktorjev in kreativcev glavnih tehnoloških velikanov na vprašanje, ali svojim otrokom dovolijo gledati v ekrane in uporabljati družbena omrežja, odgovori z jasnim in odločnim “ne”. Seveda. Saj vedo, kako zadeve funkcionirajo.

Toda javne razprave je konec. To ne pomeni, da je problem rešen, se mu pa v nadaljevanju tega besedila ne bom več posvečal. Vračam se k Juretu. K tistemu Juretu, ki brez pametnega telefona ni mogel odpreti bančnega računa.

Neizmerno udobno

Digitalizacija je pomembna in popularna beseda. Popularna do te mere, da jo uporabljamo precej pogosteje, kot o njej razmišljamo. Pa čeprav gre za kompleksen pojav, ki prinaša družbene preobrazbe, ki jim težko sledimo — kaj šele, da bi jih razumeli. In ki vpliva na naša življenja na prav vseh nivojih. Jure je primer enega od teh nivojev. Njegova zgodba je zgodba o digitalnem državljanu.

Kako je biti državljan ali državljanka v digitalni dobi? Ugotovitev številka ena: neizmerno udobno. Spomnimo se starih časov in čakanja v neskončnih vrstah, ki so se vile pred okenci tega ali onega urada in se zdele kot neizogibno galaktično dejstvo. O mogočnosti birokracije in majhnosti državljana ob soočenju z njo so se pisale pesmi, novele, drame in romani. Bilo je strašno in obenem veličastno. Predvsem pa je od nas zahtevalo čas. Veliko časa. In državljanke in državljani smo ga vsemogočnosti birokracije— kot v nekem čudaškem ritualu pripadnosti in poslušnosti — darovali.

Vsemogočna aplikacija

Danes pa je vsemogočna aplikacija. Nosim jo v žepu, shranjeno na svojem pametnem telefonu. Vselej je na voljo, vedno uslužna in prijazna. Ne klanjam se ji več, ona se klanja meni. Sprašuje me, kako mi lahko pomaga. Kot digitalni državljan nisem več ponižen in čakajoč. Kot digitalni državljan sem svoboden uporabnik storitev, ki jih od države in z njo povezanih institucij pričakujem in potrebujem. Naj bo davkarija, upravna enota, banka … — država je v mojem žepu.

Kaj pa, če me mogočna aplikacija navdaja z nelagodjem? Najprej pomislim na starejše. Pomislek je na mestu. Kako naj ljudje, ki niso bili nikoli zares posvečeni v digitalno realnost, funkcionirajo v svetu aplikacij? Marsikdo je glede tega sicer prilagodljiv. Spretnost še zdaleč ni odvisna samo od letnice rojstva. Je pa vseeno razlika, če si se z digitalnimi možgani rodil ali pa če moraš svojo analogno mašino v jeseni življenja nadgraditi na obrate binarnega sistema.

Dokler gre za internet kot polje dolgočasja in zabave — ta dva pojma si še nikoli v zgodovini nista bila tako blizu —, je vse okej. Ko pa se pogovarjamo o davkariji, upravnih enotah, spletnih bankah in podobnih zadevah, ko je v igri opravilna sposobnost državljanov, je vse skupaj precej manj nedolžno.

“Državljanskost”

Toda nelagodje ni povezano samo z vprašanjem starejših občank in občanov. Ključno je nelagodje, ki posledica vsemogočnosti aplikacije. Tiste v mojem žepu, ki me prijazno sprašuje, kako mi lahko pomaga.

Še vedno sem lahko državljan brez pametnega telefona, je pa to vedno težje. Majhna naprava postaja vse pomembnejši element moje “državljanskosti”. (Beseda je okorna, vendar natančno ubeseduje to, o čemer govorim.) Zato grem v trgovino in si kupim telefon, kot je pred več kot desetimi leti to storil moj dobri prijatelj Jure. Kdo mi ga proda? Privatno podjetje. Apple, Samsung, Huawei. Morda bo jutri pametne telefone začel izdelovati Akrapovič. Ni pomembno. Napravo, ki je bistven pripomoček moje “državljanskosti”, mi proda privatna firma.

Pustimo strošek. Tudi ko grem na upravno enoto po potni list, pustim tam denar. Strošek je okoliščina, v zgodbi o digitalnem državljanstvu pa gre za princip. Da je naprava, brez katere kot državljan praktično ne morem več funkcionirati, povsem v rokah nekega podjetja, pomeni, da je v rokah tega istega podjetja tudi moja državljanska eksistenca. Da o podatkih, ki jih ob spletnem urejanju svojih birokratskih zadev puščam v arhivih tehnoloških in telekomunikacijskih gigantov, niti ne govorim. Vrednost naprave je v primerjavi z vrednostjo moje digitalne sledi zanemarljiva. A to je druga, dobro znana zgodba, ki pa absolutno presega meje tega besedila.

Kdo se zadnji sladko smeje?

Ostanimo pri principih. Principi so v bistvu malenkosti — vendar malenkosti, ki štejejo in ki so še kako bistvene. Principi stare, vsemogočne birokracije, karkoli že si o njej mislimo, so bili utemeljeni na ideji skupnosti. Morda je imela zato tako rad rituale. Principi novega gospodarja pa so principi privatnika, ki skupnost meri izključno skozi prizmo zaslužka. Zato pa me prijazno sprašuje, kaj lahko stori zame. Ker se mu splača. In se zraven sladko smeje. Ker ve, da brez njega ne morem.