Ne znam se odločiti, kaj naj si mislim o ideji, da bi “zakonsko omejili uporabo zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah”. Malo sem za, malo proti, malo pa tudi nekaj vmes. Ne vem, zakaj bi moralo biti vedno ali-ali. Jaz sem raje skeptičen. Imam argumente tako za status quo kot za tako imenovano “omejitev” — ki jo bo ljudski glas ekspresno preimenoval v “prepoved”.

Imam pa še nekaj off-topic pripomb glede peticije za vzgojno-izobraževalno “omejevanje” uporabe telefonov v šolah.

Predsednica nima drugega orodja?

Akcija odklopi.net, kot so si jo zamislili iliberalci digitalij in šli zbirat podpise — kot da se grejo, ironično, nekakšen digitalni, online referendum —, je mišljena dobronamerno. Sem pa ponavadi nezaupljiv do ljudi, ki nimajo pametnejšega dela, kot da se lotevajo problemov prvega sveta.

Nabor politično, strokovno in estradno izpostavljenih s seznama podpisnikov — vseh skupaj je bilo ne več ne manj kot 14.467 — je skoraj impresiven. Med njimi najbolj izstopa Nataša Pirc Musar.

Saj nič ne rečem. Zakaj pa predsednica ne bi imela mnenja? Ampak da podpiše peticijo?! To se mi zdi za človeka na najvišji funkciji precej bizarno. Tudi če to podpira. Kot da nima drugega orodja?

Je to samo pi-ar?

Ampak zakaj sploh peticija, ko pa je vendar Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje nedavno objavilo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsn-L)? Še več! Minister Logaj je pri predstavitvi novele ravnateljem zatrdil, da je MVI upoštevalo tudi pobude kot to peticionistično.

Je to samo pi-ar?

Iz množice člankov na to temo je mogoče razbrati, da se z novelo zakona ne bi veliko spremenilo, ker da na mnogih šolah uporabo telefonov že zdaj omejujejo. Kar je edino prav in pametno. In tudi sankcionirajo kršitelje. Milo, pa vendar.

Populistične eskapade

Prejšnji četrtek sem enkrat za spremembo gledal Tarčo. Ker me tema zanima. Nisem pa zdržal do konca, ker nisem imel potrpljenja s populističnimi eskapadami Dana Podjeda in Dejana Verčiča. Vseveda sta tipična primerka naziranja, da so zdaj za vse slabo v družbi krivi telefoni.

Karkoli neprijetnega ali nesprejemljivega se v šoli ali izven nje zgodi, se kao zgodi zato, ker otroci in mladostniki uporabljajo telefone. Vzemimo jim jih torej iz rok — in naša mladina bo spet zlata, pridna, pametna, fokusirana, razgledana in funkcionalno pismena.

Lepo bo zopet v naši domovini biti mlad. Najprej bomo spet vsi brali knjige, peli v zborih, si pisali pisma (na roko, imeli pen-frende) in hodili na klasične koncerte — nazadnje pa bomo postali Amiši.

Valuta prihodnosti

Senzacionalistično in moralistično posploševanje problema uporabe elektronskih naprav (v mladosti) je samo eden od razlogov, zakaj sem skeptičen. Digitalni ludisti namreč zanemarjajo dejstvo, da so te naprave komunikacijske in da je vse dobro in vse slabo komunikacijsko posredovano. Ljudje so v dobrem in v slabem taki, kot so vedno bili — ali vsaj zelo podobni tistim v prejšnjih družbah —, a s to razliko, da je danes vse skomunicirano. Vse je informacija. Še huje: karkoli je lahko informacija.

Problem prihodnosti ni samo v tem, kako mladino naučiti ločevati med lažjo in resnico oz. med slabim in dobrim, ampak predvsem v tem, kako jih naučiti, o čem se ima sploh smisel informirati. Blažena nevednost ali nezainteresiranost — in obenem kakopak sprevideti razliko — je valuta prihodnosti.

Avtoritativna šola

Po drugi strani pa sem prepričan, da je bilo lahkomiselno in kratkovidno požegnati prinašanje telefonov v šole.

Uporaba med poukom itak ni dovoljena. Ampak jaz bi bil pri tem še bolj drakonski: mularija bi morala odložiti telefone ob vstopu v šolo ali učilnico. Brezpogojno.

Ampak to pravilo bi morali uvesti že takoj, ko so se telefoni (med otroci in mladino) začeli širiti. Uvesti to zdaj pa bi bilo podobno utopično, kot bi bila uvedba obveznih šolskih uniform. Vsem je jasno, da bi to bilo pametno, nihče pa ne bi bil za.

Če bi uporabo telefonov v šolah prepovedali — torej ne samo omejili, ampak gladko prepovedali —, bi šola pridobila na avtoritativnosti. Bila bi prostor zase, ki mu ni enakega. To bi spremenilo vse. Tako kot bi vse spremenile uniforme.

Ampak to se ne bo zgodilo. Ne eno ne drugo. Pri nas bomo samo malo omejili uporabo, da se bo mladina iz teh super orodjic — ki pa se jih na žalost dá tudi zlorabljati, kajneda — naučila nekaj koristnega. Recimo pisati peticije, ko bo odrasla.

Osebni divajsi

Mislim tudi, da je Logaj zelo usekal mimo, ko je rekel: “Če v sedanji družbi prepoveš telefon, je to tako, kot bi gradbenemu delavcu prepovedal lopato.”

Po mojem je minister z nespametno primerjavo à la Šarec hotel samo popihati na dušo tistim, ki nobeni delegirani socializacijski avtoriteti že iz principa ne bi dovolili, da prikrajša njihov jada-jada naraščaj za veselje ob uporabi telefona — kar je kao človekova pravica — niti za tistih nekaj ur na dan v šoli.

Šola brez telefonov bi bila možna in uspešna s povsem drugačnim, moderniziranim konceptom edukacije in kurikulov samih. Predvsem pa bi učne procese dramatično podražila. Digitalizacija šole ja, seveda, absolutno, ampak ne z osebnimi razvedrilnimi divajsi. Naprave naj šole nabavijo same.

Tega pa si v Sloveniji ne moremo ekonomsko privoščiti. Kot si tudi ljudstvo ne bi hotelo privoščiti spremembe načina življenja in domačega svetovnega nazora, ki bi ju to potegnilo za sabo. Starši bi bili bolj proti kot pa sami učenci in dijaki.

Touchscreen generacija

Dejstvo je, da sta moja sinova — gimnazijca (zoomerja, dobesedno touchscreen generacija) — po desetih letih magari nespametne uporabe pametnih naprav v tem neskončno bolj verzirana kot jaz, ki to non-stop delam že trideset in več let in to z resnimi nameni.

Res pa je tudi dvoje ali troje: prvič, da po mojem niti desetine teh veščin nista pobrala med poukom, kjer otroke in mladino — računalnikom in telefonom navkljub — še vedno nekompatibilno masirajo z Visoško kroniko in Matkovo Tino; drugič, da jaz (ki se s temi napravami nisem rodil) slučajno malo bolje vem od njiju, kaj je smiselno od tega profitirati; in tretjič, da vendarle ni pametnih razlogov, da bi od mladih pričakovali, da jih bo zanimalo to, kar zanima nas ali nas je zanimalo, ko smo bili v njihovih letih.

Kaj torej?

Kaj torej? Omejiti? Prepovedati?

Sam mislim, da z omejevanjem ne bi nič pametnega dosegli. Morda malo več reda in discipline v učilnicah, učnega in vzgojnega efekta pa ne bi bilo nobenega. In menda ja ne verjamete, da bi se incidenca medvrstniškega nasilja zmanjšala? Morda v šolah, nasplošno pa ne. Zato že ne.

S prepovedjo pa tudi ne bomo nič dosegli, če ne bomo spremenili učnega procesa. Kar ga ne bomo. O tem se radi pogovarjamo, ker je to pač neke vrste signaliziranje skrbi. Da nam je mar za otroke in družbo. Vendar pa to pametovanje nima konkretnega haska. Razen da se zgroženo kratkočasimo ob groznih zgodbicah o današnji mladini.