Doma smo se zavili v molk. Tišina. Mož ne govori z mano. Ne govori z nikomer. Spet. Ni prvič. V kotu visi črna zastava, navidezna črnina pa nad vsemi nami. Žalujemo. Izgubili smo enajst pomembnih mož. Enajst čvrstih zaveznikov in še nekaj krepkih zraven iz ozadja, ki so bili v ponos vsaj polovici moje družine. Sami fantje. Ne moremo več računati nanje. Izgubili smo jih. Karkoli bomo naredili, ne bo pomagalo. Ne bo jih nazaj. Naj še tako prosimo, padamo na kolena, moledujemo, molimo … Nič ne bo pomagalo. Odšli so. 

Agonija se je vlekla že nekaj časa. Doma smo poslušali javkanje in stokanje. Spuščanje čudnih glasov je bilo zadnje čase nasploh nekaj normalnega. Začudeni pogledi in spačeni obrazi.