Doma smo se zavili v molk. Tišina. Mož ne govori z mano. Ne govori z nikomer. Spet. Ni prvič. V kotu visi črna zastava, navidezna črnina pa nad vsemi nami. Žalujemo. Izgubili smo enajst pomembnih mož. Enajst čvrstih zaveznikov in še nekaj krepkih zraven iz ozadja, ki so bili v ponos vsaj polovici moje družine. Sami fantje. Ne moremo več računati nanje. Izgubili smo jih. Karkoli bomo naredili, ne bo pomagalo. Ne bo jih nazaj. Naj še tako prosimo, padamo na kolena, moledujemo, molimo … Nič ne bo pomagalo. Odšli so.
Agonija se je vlekla že nekaj časa. Doma smo poslušali javkanje in stokanje. Spuščanje čudnih glasov je bilo zadnje čase nasploh nekaj normalnega. Začudeni pogledi in spačeni obrazi.
Pa vendar je moj mož ob nekoliko večji količini popitega piva kot običajno ohranjal nekaj optimizma, da bo bolje. Ker mora biti bolje. Saj drugače da ne gre. To so vendar naši fantje, naša pokončnost, vse smo stavili nanje.
Kdo je kriv?
Toda obdobja optimizma so postajala vse krajša. V četrtek zvečer je bilo najprej na nekaj minut veselja, potem pa spet groza in obup. Na koncu tunela je sicer za kratek čas zasvetila luč, ki pa so jo nazadnje nepričakovano in za vedno ugasnili čudaki z daljnega Vzhoda.
Bojim se, da bo treba začeti z resnejšimi terapijami. Z novimi prijemi, ki zagotavljajo daljša obdobja pozabe. Hecno je sicer, da mu leta prinašajo olajšanje s pozabljanjem marsičesa, a prav s tem mu ni prizanešeno. Spomin na enajstčlansko travmo ostaja in se ga drži kot klop.
Poleg žalosti, ki je zavila naš dom v črnino, pa fante tam, kamor se predčasno vračajo, čakajo tudi nemočen bes, jok iz razočaranja, obtoževanje, solzni objemi in spraševanje. Zakaj? Kako je to mogoče? Kdo je kriv?
Te krize ne doživljamo prvič. Enako je bilo že pred štirimi leti. Šok za šokom, vam rečem. To je postalo nevzdržno. Kronično. Nimam zdravila za to. Več piva ne pomaga, kranjske klobase so izgubile svojo slastnost. Nič ne prikliče nasmeha na možev obraz.
Bojim se, da bo treba začeti z resnejšimi terapijami. S povsem novimi prijemi. Predvsem s takšnimi, ki zagotavljajo daljša obdobja pozabe. Hecno je sicer, da mu leta prinašajo olajšanje s pozabljanjem marsičesa, a prav s tem mu ni prizanešeno. Spomin na tole enajstčlansko travmo ostaja in se ga drži kot klop.
Ampak to so še neraziskana nevrološka področja. Statistik ni, podatkov o skupinskih ali individualnih načinih zdravljenja tudi ne. Vsakdo si pomaga sam — ozdravljenje pa je odvisno od vsakega posameznika.
Akutna oblika
Najhuje je, ker mu sama ne morem pomagati. Mene se ta bolezen v tako resni, akutni obliki sploh ne prime. Zato mu ne znam nuditi primerne pomoči. Če ga poskušam razveseliti, je jezen name, češ, ti ne razumeš nacionalnega ponosa, kaj ti fantje v resnici predstavljajo. Če ga tolažim s tem, da mu razlagam, da sem tudi jaz žalostna in da sočustvujem, mi pove, da se žalosti ne dá razrezati na dvoje in je deliti. Še posebej, če drugi ni kredibilen za prevzemanje žalosti.
Zdaj čakam, da mine. Bom v nekaj dnevih dobila nazaj moža, kakršen je bil prej? Oba sva potrebna počitka, oddiha, odmika od doma, kjer smo bili priča tej nezaslišani nesreči.
Tako sva ta vikend na Ravnah pri Mirni. Ne sprašujte, kje to je, ker je na precej neraziskanem koncu Slovenije. Megleno vreme nama trenutno preprečuje globoke vzdihe ob čudovitem razgledu, ki ga lahko samo slutiva. Sva na terapiji za pozabo. Za ozdravitev od šoka žalosti v čudoviti zidanici, ki je po prenovi postala simpatična hiška za kratko dopustovanje.
Včasih pač ne gre
Malo mu gre bolje. Včeraj se je tri ure precej mirno ukvarjal s tem, da bi na TV aparat znamke Tesla priklical živo sliko. Povsem brez nervoze je sprejel dejstvo, da ne gre. Pa je prišel domači fant in nama z novimi kabli in vmesnikom omogočil, da sva imela zabaven večer.
Včasih je treba sprejeti dejstvo, da preprosto ne gre. Pa naj bo to nastavljanje TV programov ali pa fuzbal. Nemci so out, moj mož pa tudi. Zaradi njih. A vedno se najde rešitev. Domači fant ali pa nov trener, selektor.
To! To mu bom povedala takoj, ko se zbudi. Nemška nogometna reprezentanca bo nekoč spet svetovni prvak. Ni vrag! Če so bili že štirikrat, so lahko tudi petič. Ne bom vpletala čustev, samo dejstva. In perspektivo. Prihodnost. Saj so vendar Nemci. Če se oni ne bodo pobrali, se tudi mi ne bomo.
Opomba:
Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.