Očitki predsednici države, ki so se pojavili po nesrečni nesreči in posledičnih razkritjih, so politično instrumentaliziran diskreditacijski stampedo aktualne vlade in njenih privržencev. Vendar niso samo to. Čeprav so očitki pretirani in zlonamerni, niso povsem brez podlage in ne bodo dobro vplivali na predsednico. Niti na tiste, ki ji želijo vse dobro ali vsaj nič slabega.

Za konsolidacijo oblasti

Desničarji bi na položaju Nataše Pirc Musar radi videli nekoga, ki bi bil z njimi na ideološki liniji in ki ne bi kazal odkritega nestrinjanja z njihovimi moralnimi, pravnimi in politično upravljavskimi akrobacijami. To bi jim zelo prav prišlo za konsolidacijo oblasti.

Idealni najemojemalec pisarne na Erjavčevi bi za desnico bil nekakšen novi, klonirani Borut Pahor. Nekdo, ki bi se tako kot on v dobrih, starih časih — morda res ne neponovljivih — delal, da ga zadeve za vogalom ne brigajo. Nekdo, ki se z izjavami in dejanji ne bi postavljal na stran z vlado nezadovoljnih državljanov in civilne družbe. Nekdo, ki ne bi razglašal, da ni in noče biti moralna avtoriteta. Nekdo, ki ne bi na pamet simpatiziral s tako imenovanimi svobodnimi in neodvisnimi mediji kot temeljem demokracije.

Ona ve in pove

Nataša Pirc Musar je ne samo navidez res nekakšen Antipahor. Večina zgoraj omenjenih razmišljanj in konkretnosti, na katerih je Pahor gradil svoje predsednikovanje, so njej dejansko tuje. Ona ni tiho. Ona ve in to tudi pove. Ona ni nekdo, ki bi pod pretvezo uslužnostne državotvornosti restavriral davno podeljena in spet vrnjena odlikovanja za osamosvojiteljske zasluge. Lahko pa smo tudi prepričani — če nas to kaj tolaži —, da ko ne bo več predsednica, ne bo delala reklam za pižame.

Toda kot do politikov malenkosten, obsesivno egalitarističen, do drugih nevoščljiv  in za vsako figo zamerljiv narod — kar slovenski dominantni diskurz iz dneva v dan dokazuje —, se kljub predsedničini deklarativni fasadi ob vsem tem sprašuje, ali je NPM res moralna avtoriteta.

Načrtna erozija zaupanja

Očitki predsednici niso povsem brez podlage. Ne vsi. V glavnem so malenkostni, vsi pa so napihnjeni. Politični interes in škodoželjnost sta dramatično zapakirana v zaskrbljenost za nacionalno varnost. Desničarska politika deluje tabloidno. Po logiki: hopla, kaj pa če je vse res?! Zaradi prijateljevanja Nataše Pirc Musar z Rusinjo z dvojnim državljanstvom predsedniška palača pač ni gnezdo speče ruske agenture. Take domneve so nore in so v bistvu samo še ena od posledic načrtne erozije zaupanja v politiko.  

Ko je NPM pred dvema tednoma na Facebooku potožila, da je tudi ona “samo človek” in “stroj” — ki bi neobčutljivo prenašal vse to, kar se ji od 31. avgusta dogaja —, sem dobronamerno cinično pripomnil, da bi točno to morala biti oz. ne biti. Ker da ni “samo človek” in ker bi morala biti nesentimentalen “stroj”, ki v javnosti ne kaže ali kaj šele razlaga svojih občutkov. Javna, družbena vloga visokega politika mora transcendirati njeno ali njegovo zasebnost in pravico do zasebnosti.

Skriti grehi, javne vrline

Življenje Nataše Pirc Musar je v kontekstu njene funkcije in mentalitete njenih podložnikov precej obremenjeno z diskrepanco med skritimi grehi in javnimi vrlinami. Da prijateljuje z Rusinjo, samo po sebi ni problem. Niti ni problem, da je prva dama Aleš Musar skonektan z ruskimi poslovneži. Niti ni problem — ker je zgolj naključje —, da je predsedničina prijateljica bila nekoč punca od nekdanjega slovenskega obveščevalca.

Po tej logiki je za NPM zelo nerodno — če je seveda res —, da je prijateljici odstopila stanovanje. Pa da je bila ta prijateljica pri Pirc Musarjevih prokuristka. That’s what friends are for? Zakaj pa povprečen Slovenec nima te sreče? Očitno je (pred)predsedniška družina prijateljico sama naturalizirala, za nameček pa ji je še zrihtala, da je naturalizacija šla varnostno skozi.

Samozaščitno ukrepanje

Večji del predsedničinega samozaščitnega ukrepanja med brbotanjem te godlje po prometni nesreči je bil skoncentriran na pravico do zasebnosti — njene in prijateljičine, češ, prijateljica ni javna osebnost —, kar meče nenavadno luč na uravnoteženost njenih osebnih in profesionalnih prioritet.

Prvič, predsedničina prijateljica je relativna javna osebnost postala v trenutku, ko sta se spoprijateljili, absolutna pa od takrat, ko je prisedla v predsedniški avto. In drugič, predsednica bi se morala zavedati, da je prijateljstvo lepa osebna vrednota, ki pa je v nacionalni, državotvorni hierarhiji vrednot — ki jih priznavajo tudi podložniki — podrejeno profesionalnemu predsednikovanju. In bi morala glede na to sprejeti določene ukrepe.

Tako kot skoraj vse ostale tudi mene to sicer zanima, briga me pa ne. Toda na predsedničino žalost briga skoraj vse ostale.