Po eni strani smo imeli še srečo, da je sinočnje soočenje kandidatov izvenparlamentarnih strank na TVS — in to z ne več kot štirimi udeleženci — trajalo samo pol ure. Še to je bilo skoraj preveč populizma za en sam večer. Res pa je, da ni bilo dolgčas.

Po drugi strani pa je vendarle dobro, da so dobili priložnost. Med nekonsistentno in včasih tudi za lase privlečenimi izrečenimi stavki smo namreč slišali tudi marsikaj takega, kar daje misliti o paradoksu današnjega sveta: hujši ko so problemi in bolj ko so zakomplicirani, več je nekih wannabe politikov in bolj poenostavljene rešitve ponujajo.

V istem košu

Četudi se je četverica glede na svoj strankarski status znašla v istem košu, seveda ni bilo mogoče prezreti, da kandidat Vesne Prebilič kot mainstream politik ni pasal med ostale tri marginalce. Ali z drugimi besedami: normalnost je dandanes tujek. Sicer so si tudi Lipušček, Stevanović in Tomičeva — da, celo ona! — prizadevali, da bi delovali resno, pametno in konstruktivno, vendar so (bila) njihova stališča preveč ekstravagantna, da bi povprečno nezainteresiran potencialni volilec zelo resno jemal te fringe kandidate.

Svašta

Res pa je, da so Dobri Državljan, Resničar in Whateverka govorili veliko bolj všečne — četudi bolj (ne)verjetne — stvari kot Vesnjan. Šimfali so našo aktualno vlado, Ursulo von der Leyen, pomoč v orožju Ukrajini, ameriško hegemonijo, židovski lobi, kao totalitarno zeleno agendo in lahkomiselno planiranje nove jedrske elektrarne. Lipušček je rekel, da bi bilo treba vreči Izrael iz OZN in da že od kubanske krize (leta 1962) nismo bili tako blizu Armagedonu. Najšibkejša členica se je z naklonjenostjo izražala o Hamasu — češ, borci za svobodo — in relativizirala otroška trupelca, v primeru izvolitve pa je napovedala alianso z Bündnis Sahre Wagenknecht in se pohvalila s podporo samega Janisa Varufakisa. (Dokazno gradivo in obrazložitev še čakamo.) Stevanović pa je bil vsaj duhovit, da bo NATO itak propadel in da se nam ni treba s tem ukvarjati.

Glas normalnosti

Ampak če nič drugega, on je vsaj rekel bobu bob: da so pač suverenisti in da jih je ne več ne manj kot 20 odstokov. Vsi ostali pa so seveda bav-bav globalisti. Iz tega sklepam, da se jim bo čez pet let uspelo uvrstiti v Evropski parlament.

Sredi te svete preproščine je Prebilič izpadel ne ravno nebogljen — ker se vsekakor zna postaviti zase in argumentirati svoja stališča —, vendar je kot edini glas normalnosti, če že ne razuma v tej populistični kakofoniji bil žal manj slišen. Čeprav so se seveda vsi zavzemali za razum. Za vsak slučaj pa tudi za mir in pogajanja in malo manj ogljikovega dioksida. Tudi če je to scam.