Da Slovenija potrebuje tuje delavce, ni nikakršna politična domneva, ideološka kaprica ali projekt nevladnih organizacij. To je gospodarsko in demografsko, vedno bolj življenjsko dejstvo. Pa naj tisti, ki si prizadevajo za etnično čisto Slovenijo, temu še tako nasprotujejo. Potrebujemo ljudi, ki bodo gradili hiše, stregli v hotelih, vozili avtobuse, čistili poslovne prostore, negovali bolne in ostarele in počeli vse drugo, česar Slovenci nismo pripravljeni več delati.

In ker ljudi, ki bi to delali, v Sloveniji ni dovolj, jih iščemo drugje.

Najprej smo segli po tradicionalnem bazenu držav nekdanje Jugoslavije. Tam je jezikovna in kulturna razdalja nekoliko manjša. A ker tudi ta bazen ni brez dna, smo se odpravili še dlje. Danes slovenski delodajalci iščejo delavce v Indiji, Nepalu, na Filipinih in drugje.

Na drugi konec sveta torej pošiljamo sporočilo: “Pridite. Potrebujemo vas.”

Najpomembnejši pogoj

In ko ljudje pridejo delat, jim pojasnimo, da se morajo čim prej vključiti v slovensko družbo. Naučiti se morajo jezika, razumeti naše predpise, spoštovati naše navade, izpolnjevati naše obrazce in se naučiti, na katerem okencu jim bodo povedali, da morajo na drugo okence.

Jezik je pri tem najpomembnejši pogoj vključevanja. Človek, ki ne razume jezika države, v kateri živi, ni samo socialno osamljen, ampak tudi težje razume pogodbo o zaposlitvi, navodila za (varno) delo in uradno odločbo. Težje razume zdravnika in učiteljico svojega otroka. Težje prepozna kršitev svojih pravic in jo še težje prijavi.

Znanje slovenščine zato ni samo vprašanje kulturnega spoštovanja do naše države. Je tudi vprašanje njegove varnosti, samostojnosti in človeškega dostojanstva.

Tujci kot strošek

Še pred nekaj leti je slovenska vlada poudarjala, da je znanje slovenskega jezika eden od osnovnih pogojev uspešne integracije. V ta namen je napovedala in uvedla brezplačne tečaje za različne skupine tujcev. Upravičenim državljanom tretjih držav tretnutno še omogoča brezplačne programe učenja jezika in prvi brezplačni preizkus znanja.

Zdaj pa naj bi vlada razmišljala, da bi sistem spremenila in del stroškov vendarle naložila v plačilo udeležencem samim.

Dobrodošli torej v Sloveniji. Integracija ni vključena brezplačno.

Slovenščina je očitno dovolj pomembna, da jo od tujca pričakujemo, vendar premalo pomembna, da bi mu v celoti omogočili, da se je nauči. Ko potrebujemo njegove delavne roke, je tuji delavec strateško pomemben kader. Ko potrebuje našo pomoč, je pa strošek.

Brezplačno? Manj cenjeno.

Človeka povabimo, naj zapusti svoj dom, družino in okolje. Naj pride v državo, katere jezika ne govori in v kateri nima stanovanja, prijateljev ali socialne mreže. Naj s seboj prinese pravilno prevedene, overjene in dovolj sveže dokumente, da med čakanjem na odločbo ne izgubijo veljavnosti.

Po prihodu ga čakajo urejanje prebivališča, zdravstvenega zavarovanja, dovoljenj, pridobitev davčne številke, odprtje bančnega računa in še marsikaj. Čaka pa ga tudi delovno okolje, v katerem bo pogosto opravljal fizično težka, slabše plačana in družbeno podcenjena dela.

Država pa mu bo zdaj pri vsem tem razložila, da je njegova integracija naš in njegov skupni cilj — in da naj zato prevzame nase del stroškov.

Bržkone bo veliko ljudi reklo, da je prav, da vsak prispeva nekaj sam. Kar je brezplačno, je menda manj cenjeno. Delno plačilo da bi povečalo motivacijo, odgovornost in redno obiskovanje tečaja. Ta teorija je priljubljena zlasti med ljudmi, ki sami že govorijo jezik države, v kateri živijo.

Varčevanje ni vzgojni ukrep

Če je težava v slabi udeležbi, neučinkovitih jezikovnih programih ali v zlorabah, naj država vzpostavi nadzor. Naj zahteva minimalno prisotnost. Naj plačilo izvajalcem veže na kakovost in na dosežene rezultate. Naj tečaje organizira ob urah, ki jih lahko obiskujejo tudi ljudje, ki delajo v izmenah. Naj vključi delodajalce, ki imajo od prihoda tujih delavcev neposredno korist. Toda naj nam ne prodaja varčevanja kot vzgojnega ukrepa.

Človek, ki pride s Filipinov negovat naše starejše, se slovenščine ne bo naučil bolje in hitreje zato, ker bo tečaj občutil v svoji denarnici. Verjetneje je, da ga zaradi stroškov, neustreznega urnika ali izčrpanosti sploh ne bo obiskoval.

Potem pa bomo nekaj let pozneje ugotavljali, da se tujci niso vključili. Za to bomo ustanovili posebno delovno skupino. Pripravili nacionalno strategijo. Organizirali posvet o pomenu slovenskega jezika. Verjetno tudi naročili raziskavo, zakaj se ljudje, ki smo jim otežili dostop do integracije, niso dovolj dobro in hitro integrirali.

Del odgovornosti

Seveda mora tudi delodajalec za tujca prevzeti svoj del odgovornosti. Podjetje, ki delavca pripelje z drugega konca sveta, ne more od njega pričakovati, da se bo po pristanku na Brniku samodejno spremenil v popolnoma integriranega slovenskega davkoplačevalca.

Toda integracije ne moremo v celoti prepustiti niti delodajalcu niti človeku, ki je pravkar prišel. Če je prihod tujih delavcev gospodarski in demografski interes države, je tudi njihovo vključevanje javni interes. Država ima vso pravico zahtevati znanje slovenščine. Pravzaprav je njena dolžnost, da ga zahteva. Toda hkrati mora zagotoviti pogoje, da se ljudje lahko naučijo slovenščine — torej dostopen tečaj, primeren urnik, kakovostnega izvajalca in razumen rok.

Integracija ni dobrodelnost

Integracija ni dobrodelnost do tujcev. Je investicija države vase. Človek, ki govori slovensko, lažje sodeluje s sodelavci, bolje razume varnostna navodila, bolj samostojno ureja svoje življenje in se manj zanaša na delodajalca, posrednika ali rojaka, ki mu prevaja pogodbe in odločbe. Lažje se brani pred izkoriščanjem in lažje postane dejanski član skupnosti.

Največje protislovje pa je v tem, da država, ki tujega človeka potrebuje za opravljanje dela, ki ga sama ne zna ali ne more zagotoviti, še vedno nastopa, kot da mu dela uslugo. Kot da bi se nam tujec moral zahvaljevati, ker mu dovolimo negovati naše starše, graditi naše ceste in streči našim turistom. Kot da mi rešujemo njega in ne on nas.

Slab zaposlitveni oglas

Morda bo vlada predlog umaknila. Morda ga bo spremenila. Slovenija tujih delavcev ne potrebuje samo za zapolnitev praznih delovnih mest. Potrebuje jih, da bo lahko ohranila storitve in življenjski standard, ki jih imamo za samoumevne.

Zato jih ne moremo sprejeti samo kot delovno silo. Sprejeti jih moramo kot ljudi. Da jih vabimo samo zaradi dela, ne da bi jim olajšali učenje jezika, bivanje in vključevanje, ni nobena migracijska politika. To je samo slab zaposlitveni oglas, v katerem pod sloganom “Dobrodošli v Sloveniji” v drobnem tisku piše: “Za doplačilo se lahko tudi integrirate.”