Tako imenovane anonimke so se mi vedno zdele zadnja podlost tistih, ki hočejo povedati nekaj neverjetnega, ne da bi pri tem tvegali, da jim nihče ne bo verjel. Pošiljanje nepodpisanih dopisov je v bistvu isto, kot si v zavetju anonimnosti na internetu upa vsak povedati karkoli. Prikrivanje identitete pa danes ni samo zaščita pred posledicami povedanega, temveč — še huje — tudi argument. Anonimno je dandanes kredibilno.

Zato se ne čudim, da nekateri mediji objavljajo anonimke. Branost je zagarantirana. Ker kjer je dim, je tudi ogenj. Hopla, kaj pa če je vse res? Še posebej, če je v trendu, namreč v kontekstu drugih družbenih dogodkov, ki novim, magari izmišljenim in zlonamernim razkritjem dajejo težo verjetnega in možnega.

Vsi alarmi

Kot zdaj to v Jani pod naslovom Lahko noč, človečnost: Kaj se dogaja v Domu Danice Vogrinec?.

Če vidim tako patetičen naslov, se mi prižgejo vsi alarmi.

Na revijo se je po navedbah uredništva že pred mesecem dni obrnila “skupina zaposlenih” — “v stiski” — v Domu Danice Vogrinec, pred dogovorjenim sestankom pa so prejeli anonimno pismo še “od druge skupine zaposlenih”. Če povzamem: gre za zaroto molka o nesprejemljivem ravnanju, celo maltretiranju oskrbovancev, pa tudi za mobing odgovornih v Domu. Govorijo celo o tem, da je ena od stanovalk na varovanem oddelku “po trikratnem fizičnem napadu umrla za posledicami poškodb”.

Medtem pa so zaposleni v Domu Danice Vogrinec — pa ne samo vodstvo, ampak “več sto zaposlenih” (po poročanju TVS) in tudi nekaj svojcev stanovalcev — organizirali protest proti navedbam, objavljenim v Jani. Izrazili so svoje ogorčenje nad “lažnimi očitki”, kot pravijo. 

Minister za solidarno prihodnost je Dom Danice Vogrinec — pa tudi socialno inšpekcijo, častno razsodišče Socialne zbornici in Ministrstvo za zdravje — pozval, “da se opredelijo do očitkov”.

Že v redu. Če se izkaže, da je karkoli na tem, naj odgovarjajo. Ampak kdo bo pa k prevzemu odgovornosti pozval revijo Jana, če se izkaže, da ni nič na tem?

Naša matriarhinja

V Domu Danice Vogrinec sem bil nazadnje poleti 1985 na obisku pri noni. Bila je njihova nezadovoljna varovanka. Pa ne zato, ker bi z njo slabo ravnali ali celo grdo delali, ravno nasprotno, ampak zato, ker ji ni bilo všeč, da mora biti tam. Pričakovala je, da jo bo po smrti njene najmlajše hčerke, pri kateri je živela, vzela k sebi na dom in zanjo skrbela katera od drugih dveh hčera ali dveh snah. A ker življenje gre naprej, se je naša zlahta odločila, da dajo našo matriarhinjo v dom starejših občanov. (Takrat se je verjetno reklo še dom upokojencev). Tega jim nona ni nikoli odpustila in tako je tistih nekaj svojih zadnjih let resignirano pregodrnjala.

Danes pa iz Doma Danice Vogrinec moji mami dostavljajo kosila, ker si sama ne more več kuhati. Tam je že bila prijavljena v čakalno vrsto za sprejem — kot še v nekaj drugih domov, vendar si je pozneje premislila. Čeprav mama rabi več nege in oskrbe kot pred štiridesetimi leti njena tašča, ji niti na misel ne pride, da bi šla v dom. Nekaj časa je bila s to perspektivo še sprijaznjena, zdaj pa noče o niti slišati o tem. Dom je čakalnica, pravi — in da pa ona že ne bo tako končala.

Sveto, presneto

In ker sem bil že ravno take volje, sem v sredo zvečer na Televiziji Slovenija gledal studijsko debato o predlogu Zakona o pomoči pri predčasnem končanju življenja. Bil sem neprijetno presenečen. Takoj sem pomislil — in pozneje tudi preveril —, da je na TVS to šele prvo omizje o evtanaziji (če ne štejemo Odmevov, ki so včasih taka mini omizja). Pazite: téma je na mizi že skoraj pol leta, oni pa se šele zdaj spomnijo o tem razpravljati?! In potem to dajo na spored ob 22:40, ko gre gledanost proti nuli. In v oddajo Sveto in svet — ki je po gledanosti tudi že skoraj na nuli, ker je pač posvečena religioznim vsebinam. Nakar še konfrontirajo zagovornika oz. enega od predlagateljev zakona Igorja Pribca samega proti trem nasprotnikom.

Oddaja je sicer izpadla zelo civilizirano. Neprimerno bolj kot kakšna Tarča. Ah, ja, seveda: predlagatelji zakona so uredništvu že predlagali, naj pripravi Tarčo na to temo — a zaman. Je torej bolje vljudno diskutirati skoraj brez publike? Ali pa se je bolje dreti eden na drugega pred polnim avditorijem?

Vrata

In kakšen zaključek lahko iz vseh teh samo navidez nepovezanih tem potegnem?

Pribčeva izpoved o umiranju njegovega očeta me je zelo presunila. Njegov oče ni hotel trpeti, ampak je moral. Ker drugega izhoda ni imel. Ker mnogi, premnogi mislijo, da drugega izhoda ne sme biti. Ker če oni sami ne bi šli po lastni volji iz čakalnice —, potem teh vrat tudi ne sme biti za nikogar.