Nova uprava RTV Slovenija deluje nerodno, zmedeno, amatersko in živčno. Da bodo morali ponoviti razpise za direktorje TVS, Radia in digitalnih vsebin, je milo rečeno birokratska blamaža. Od pretendentov na te funkcije so namreč zahtevali ali vsaj pričakovali originale ali overjene kopije diplom, česar pa večina očitno pač ni razumela. In ker bi po tej logiki morali domnevno ali dejansko nepopolne prijave izločiti kot neveljavne, jim ne preostaja drugega kot jovo na novo.

Je pa pri vsem skupaj še več zanimivosti ali že kar bizarnosti.

Aktivni aktiv

Pozornosti vredno je že to, da se je na razpis za omenjene funkcije prijavilo ne več ne manj kot trinajst kandidatov: šest za TVS, štiri za Radio, trije pa za digitalne vsebine. Kdo so prijavljeni, vemo samo za tiste, ki so to bolj ali manj javno potrdili sami, sicer pa je seznam po zaslugi taiste uprave dobro varovana skrivnost. Misteriozni ostajajo tudi programi dela, ki so jih kandidati morali predložiti in za katere zdaj aktiv novinarjev Radia Slovenija poziva Zvezdana Martiča, naj jih objavi.

Večni in priljubljeni

Omenjeni aktiv se je v bistvu oglasil zato, ker jim za začetek ni všeč, da se je za direktorico Radia prijavila tudi nekdanja urednica Vala 202 Darja Groznik, ki pa je radijci očitno ne hranijo v najboljšem spominu. Zato jim je šlo v nos, da se je Groznikova — kot je sama prostodušno priznala — o svoji kandidaturi pogovarjala z Martičem, češ, to je vendar pristransko, nehigienično. Z predsednikove strani do drugih članov uprave, s kandidatkine pa do samoumevnega, baje plebiscitarno favoriziranega sokandidata.

Ampak če prav razumem, se je po lastnih izjavah z upravo pogovarjala tudi Natalija Gorščak, nekdanja direktorica TVS (ki je imela to srečo, da jo je celo po mnenju sodišča nelegalno razrešil prav Whatmough). Ker če si večen in priljubljen funkcionar ali kandidat za karkoli, potem se pa lahko pogovarjaš s predsednikom uprave ali magari s célo upravo — ne da bi kogarkoli to motilo.

Nepogrešljivost in samoumevnost

Mislim, da je ta nepogrešljivost in samoumevnost nekaterih kandidatov posledica domačijskega insajderstva. To je logika, po kateri se na RTV ravnajo hierarhični in delovni procesi. To je Slovenija. Podobno je tudi v vseh naših večjih in velikih službenih in družbenih (pod)sistemih. Saj smo sami domači, kajneda. Ni toliko pomembno, kdo res kaj ve in zna in dobro dela. Bolj pomembna je pripadnost kolektivu. Pomembno je, da si naš in da si do kolektiva samega prijazen, do napak kolektiva diskreten, ob grožnjah kolektivu pa brezrezervno solidaren in po možnosti glasen. Pomembno je, da si zadovoljen z obstoječim stanjem. Hitro in permanentno zadovoljen. Da nisi prestrog. Da od nikogar ne zahtevaš preveč. Da znaš gledati skozi prste in po potrebi deliti skromna, a nepozabna quid pro quo darila.

Sekundarna grožnja

Tako je bilo na RTV, ki je Slovenija v malem, do neke mere že od nekdaj. Po zakonski in upravni prenovi — le komajda pa tudi kadrovski — pa je ta socialna logika postala še pomembnejša. Kolektiv je komaj čakal, da se vrnejo naši oz. njihovi. Janšizem je bil sicer za RTV realna grožnja, vendar v bistvu sekundarna. Hočem reči, da bi ob tako množično in uglašeno neodobravanje zaposlenih (in javnosti) trčil kdorkoli, ki bi tako kot Whatmough, Urbanija, Jebernik in ta desničarska falanga prišel na RTV oz. TVS in začel delovati v nasprotju s spravljivo, domačijsko, po ramenih trepljajočo logiko ekonomije obdarovanja.

Ali z drugimi besedami: škoda, da je (bil) recimo Urbanija janšist in da je temu primerno porival v ospredje voditelje à la Možina in Pirkovič in Vida Petrovčič. Toda njegov pristop sam bi za TVS bil produktiven. Urbanija je bil ščuka v kalnem in postanem ribniku, prepolnem lenih krapov. A kaj mu je to pomagalo — in komu koristilo —, ko pa je s svojim kao profesionalnim desničarskim fanatizmom vendar sam dal zaposlenim v roke dober razlog, da se mu uprejo z vsemi štirimi in se ga po čim hitrejšem postopku znebijo.

Prvi opomini in ukori

Zdaj je vse drugače. Zdaj je spet vse v redu ali vsaj bistveno bolje kot prej. Zdaj so spet na položajih sami naši. No, ne še. Obstaja možnost, da ne bodo. Da bodo na položaje prišli drugi. Ne od zelo daleč, ampak vseeno ne tisti, ki bi si jih domačija želela. In da se to ne dogaja tako, kot bi si domačija želela. Ker da ni dovolj transparentno. Zato zdaj ta uprava — in z njo Svet, ki ni od nje nič boljši — dobiva prve opomine in ukore.