Ne razumem tega populističnega cirkusa, ki ga folk dela iz domnevno naraščajočih cen elektrike oz. te famozne omrežnine. Sam namreč nimam teh izkušenj.

Zdi se mi, da je to deloma za lase privlečena metoda za sesuvanje pregovorno nepriljubljenega Roberta Goloba in njegove vlade, deloma pa tipično slovenceljsko nergaštvo, kadar se karkoli slučajno podraži za kak cent ali evro.

Račun s premeditacijo

Resnici na ljubo moram povedati, da sem v svoji bivalni in stroškovni osebni zgodovini vsakih nekaj let poskušal dešifrirati specifikacijo računa za električno energijo. Nikoli mi ni uspelo. Ali natančneje, nikoli se mi ni ljubilo potruditi — namreč tako dolgo vztrajati —, da bi stvári prišel do dna (ali si jo celo zapomnil).

Tako sem se pač sprijaznil, da so računi za elektriko namenoma, tipično trgovsko premeditirano, prebrisano razčlenjeni tako, da se normalen odjemalec ja ne bi poglabljal v posamezne postavke.

Zamegljevalna kategorija

Omrežnina spada v to zamegljevalno kategorijo. Ne rečem, da ne. Tako kot SODO — namreč Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d. o. o. — ali eventualna Agencija za konopljo. Ampak to drugo je že druga zgodba.

Isto delajo tudi dobavitelji toplotne energije in upravitelji stavb. Racionalno ugotavljati, zakaj hudiča je treba plačati 38 centov “prispevka za energetsko učinkovitost” ali 47 centov “prispevka SPTE in OVE”, je duhamorno in absurdno.

Seveda se pa tega tringelta nabere precej. In to ljudi jezi.

In če smo že pri tem: čeprav za te zadeve nisem talentiran, s tabelo cen elektrike v posameznih časovnih blokih in sezonah nimam prav nobenih težav. Domnevam, da je nekaj narobe s tistimi, ki jo tako radi šimfajo. 

Elektrošoki

A naj se vrnem k tem elektrošokom. Bom iz lastnih izkušenj oz. na primeru mojih recentnih računov za elektriko povedal, kaj si o tem mislim.

Elektriko plačujem na dveh naslovih, v dveh mestih. Pri dveh različnih dobaviteljih, se razume. Zdi se, da je pri enem od njih merska enota nekoliko cenejša, ampak to tukaj ni bistveno.

Položnic ne hranim za vedno — niti digitaliziranih —, tako da bom postregel s podatki za zadnjih deset oz. enajst mesecev. Kar je več kot dovolj.

Povprečje dveh merilnih mest

Skratka:

V zadnjih enajstih mesecih sem v enem (večjem) stanovanju plačal za elektriko v povprečju 24,86 evra na mesec. Razen oktobra in novembra, ko v stanovanju — razen po nekaj dni, do največ en teden na mesec — ni bilo nikogar, ni bilo opaznih odstopanj. V drugem stanovanju (več kot pol manjšem) pa sem v zadnjih desetih mesecih plačal v povprečju 29,93 evra na mesec.

V nobenem od teh stanovanj — torej na nobenem merilnem mestu, da tako rečem —, ni bilo opaznih odstopanj od mesečnega povprečja. Par evrov več, par evrov manj. Predvsem pa ni bilo opaznih odstopanj, odkar se je začela pa populistična štala z omrežninami.

Pravica do razlage

Med temami, ki jim v medijih sledim, cene elektrike niso med tistimi, ki me najbolj zanimajo. Jim pa redno prisluhnem ali jih preletim, odkar so ljudje začeli šlogati, da bodo položnice poletele v nebo.

Morda nisem dovolj skoncentriran. Morda se mi ne ljubi poglabljati, kot se mi ne ljubi dešifrirati specifikacij računov. Bi pa vendarle pripomnil, naj si mediji nikar ne delajo utvar, da publika kdo ve kako zbrano sledi njihovim razlagam in tolmačenjem.

Hočem reči, da sem si ali si bom morda sam kriv, če ne razumem (domnevnih) pasti, ki so nam jih nastavili distributerji, in če bom čez nekaj mesecev tudi jaz šokiran nad kao nenadno podražitvijo elektrike. Moja olajševalna okoliščina pa je, da se mi zdi, da mi pripada pravica — ali vsaj prijaznost —, da mi nekdo to jasno in glasno in na kratko razloži.

Histerizacija?

Za konec naj še pocitiram Grego Repovža. Njegov uvodnik v Mladini pred dvema tednoma je doslej edini tekst na to temo — če nisem česa spregledal —, ki bi ga tudi sam podpisal.

Repovž citira Aleksandra Mervarja, direktorja Elesa: “Toliko dezinformacij, kot sem jih na temo omrežnine prebral v zadnjem letu, v svoji poslovni praksi še nisem.” — in nadaljuje:

“Prekleto prav ima (spet) Mervar. Že dolgo nas niso imeli politiki tako za norca in že dolgo nas ni nihče tako shisteriziral, kot sta nas Nova Slovenija in SDS z omrežninami. Od februarja je celotna slovenska družba shisterizirana, pogovarjamo se o omrežninah, kot da gre za brokoli in cvetačo, in malodane vsa država je bila prepričana, da nas bodo tako oskubli z uvedbo novega obračunavanja omrežnine, da so nekateri začeli dajati na stran za zimske mesece.”

Bojlerje pa si nekam zataknite

Sam ne bi rekel, da so cene elektrike problem samo zato, ker sta tako hotela Janša in Tonin, in ker Golob tega ni znal skomunicirati. Oboje je možno, vendar po mojem ni bistveno. Glavni razlog je naraščajoča zlovoljnost, ki se širi po družbenih omrežjih — dejansko ne brez ključne pomoči ta desnih medijev — in proti kateri niti levi mainstream ni imun. Danes se pač splača delati dramo in jadikovati, kako je vse drago. Kar niti ni neres.

Kar pa zadeva bojlerje … — lahko si jih nekam zataknete.