Če bi bil ameriški državljan, bi se registriral kot volilec in bi jutri, 5. novembra, glasoval za Kamalo Harris. Nisem njen fan, se mi pa za razliko od Trumpa zdi politično in osebnostno sprejemljiva in civilizirana. (Pa tudi sposobnejša in prisebnejša ter generacijsko primernejša od Bidna.) Če bi smel voliti v ZDA — pa saj ne, da si želim —, to zame ne bi bila nikakršna dilema. Saj sem že od doma vajen taktičnega glasovanja.

Ameriške predsedniške volitve pa odpirajo vrsto vprašanj, ki jih tudi Neameričani ne moremo ignorirati.

Endorsement

Prejšnji petek je Washington Post — eden od znamenitejših in kredibilnejših časopisov v ZDA in na svetu — objavil za mnoge zveste naročnike in bralce presenetljivo novico, da letos ne bodo podprli nobenega od kandidatov. Ne Trumpa ne Kamale Harris.

V ZDA obstaja tradicija, da nacionalni in lokalni časopisi — ne vsi in ne vedno — tik pred volitvami s posebnim, kolektivno napisanim (torej ne poimensko podpisanim) uredniškim komentarjem podprejo republikanskega ali demokratskega kandidata.

Tako imenovani endorsement ni navijaški, temveč je trezno in pošteno, kolikor se le dá objektivno sumiranje plusov in minusov, ki si jih volilci po mnenju časopisa lahko obetajo od kandidatov v primeru zmage enega ali drugega.

Non-endorsement

Washington Post se bo letos vzdržal podpore enemu od kandidatov prvič po letu 1988 (ko je Bush oče premagal Dukakisa). Kot je napisal založnik in glavni direktor William Lewis, se s tem vračajo “k tradiciji”. V mislih ima obdobje pred letom 1976 (ko je Carter premagal Forda), ko WP ponavadi ni eksplicitno podprl nikogar.

Letošnji non-endorsement je presenečenje, ker je ozračje tako razgreto in ker se podpornikom tako Kamale Harris kot Trumpa zdi, da bo v primeru nasprotnikove ali nasprotničine zmage konec Amerike in/ali sveta. Ali celo demokracije, kot jo poznamo.

68 pulitzerjev

Da Washington Post ne bo endorsal nikogar, se zdi Trumpistom edina poštena stvar, ki jo lahko ta medij naredi. Po mnenju jeznih, razočaranih, deprivilegiranih iz sosednje ulice, predvsem pa konservativcev, republikancev in drugih desničarjev — na čelu s Trumpom — je bila namreč Washingtonska pošta že doslej neprikrito naklonjena Kamali Harris.

Njeni privrženci pa to odločitev dojemajo kot dokaz, da se častitljivi časopis — ki je leta 1972 razkril afero Watergate in v dobrih sto letih, odkar nagrado podeljujejo, prejel 68 pulitzerjev — s tem odpoveduje novinarskemu poslanstvu in si v imenu namišljene objektivnosti zatiska oči pred nevarnostjo zdrsa v fašizem v primeru Trumpove zmage.

Amazon Post

Demokrati in liberalci insinuirajo, da je to potezo od uredništva zahteval lastnik Jeff Bezos, ustanovitelj in lastnik Amazona in drugi najpremožnejši Američan. (Odločitev, ali endorsati ali ne — in koga, če da —, je sicer prerogativ lastnika.) Resnici na ljubo je Washington Post pred osmimi leti (zaman) endorsal Hillary Clinton baje na intervencijo Bezosa samega. Tokrat pa da si je to neizjasnitev časopisa izprosil od njega sam Trump.

Bezos je baje nastavil Lewisa zato, ker je ta dobro zapisan pri konservativcih. Isto funkcijo je opravljal že pri Murdochovem Wall Street Journalu, bil je urednik (britanskega) Telegrapha, pa tudi svetovalec Borisa Johnsona v njegovih premierskih časih.

Opomba in update

[Zaradi tiskarskih rokov je bil ta tekst napisan in oddan v nedeljo, 27. oktobra, zvečer. Bezos pa je v ponedeljek zvečer (po ameriškem času) v WP priobčil svoj pogled na to potezo non-endorsementa. Tako je napisal:]

“Podpore predsedniškim kandidatom ne nagnejo tehtnice ne na eno ne na drugo stran. Noben volilec iz Pensilvanije ne bo rekel: “Volil bom tistega, ki ga podpira Časopis A.” Niti eden. Edino, kar podpora predsedniškemu kandidatu doseže, je to, da vzbudi vtis pristranskosti. Občutek neneodvisnosti. Nehati s tem je stvar principa in je pravilna. […] Želel bi si, da bi se tako odločili že prej, ne šele tik pred volitvami in sredi vseh teh emocij. Timing je bil slab, ni pa bil namerna strategija.”

Online only

Že v prvih nekaj urah po objavi, da ne podpirajo nikogar, je Washington Post izgubil nekaj tisoč digitalnih naročnikov. (Mene ne. Trenutno sem na enoletni promocijski online-only naročnini. Vsake štiri tedne mi zacolajo dva evra, od avgusta naprej pa mi jih bodo po šest. Se bom takrat odločil.)

No, do danes je naročnino najbrž odpovedalo še več ljudi — update: bistveno več, in to ne več ne manj kot dvesto tisoč! —, kar pa se jim pri dveh milijonih in pol digitalnih naročnikov (in 140.000 naročnikih na print) še vedno ne bo zelo poznalo. Bralci jih zasuvajo z maili razočaranja. Je pa tudi res, da jagodni izbor objavljajo. In tudi kolumnisti se svobodno zgražajo nad odločitvijo časopisa, za katerega pišejo.

Pojemajoči in naraščajoči vpliv

Dejansko lahko domnevamo, da ne Kamala Harris ne Donald Trump ne bosta ne zmagala ne izgubila volitev zaradi časopisnih endorsementov. Izražanje podpore pred volitvami je eno od poslednjih, očitno preživetih znamenj počasi, a vztrajno pojemajočega političnega vpliva, ki so ga časopisi v najboljših časih imeli in ki si ga do neke mere še vedno pripisujejo.

Časopisi očitno ne morejo več vplivati na izide volitev. Pri nas morda še, v ZDA pa zagotovo ne več. Če (lahko) kaj vpliva, so to družbena omrežja. V torek oz. v sredo po našem času bomo vedeli, ali to drži. Ker če bo kdo Trumpu zagotovil zmago, mu jo bo Elon Musk, lastnik X-a in drugi najpremožnejši Američan, ki ga odkrito in aktivno podpira.