Delo je karikaturo objavilo ob diplomatskem posvetu na Brdu prejšnji teden. Fajonova je bila tam po defaultu, NPM in UKZ pa sta prav tako nagovorili navzoče.

Vizualni humorist je skratka s flomastrom upodobil predsednico republike Natašo Pirc Musar, ministrico za zunanje in evropske zadeve Tanjo Fajon in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič v pozi Atlasa oz Atlantinj, ki nosi(jo) na plečih zemeljsko kroglo. Za dodano vrednost pa je Kočevar vse tri gracije obul v znamenite rdeče salonarje z visoko peto (© UKZ). Nice touch!

Skratka, glavne slovenske političarke cel svet gor držijo. Zdaj, ko smo v Varnostnem svetu, pa še posebej. Za Kočevarja še kar posrečena domislica.

Ampak očitno se je dandanes nevljudno šaliti na račun žensk. Ali samo iz žensk v politiki?

Dojke in težaško delo

Še hujši problem je nastal, ker je karikaturist narisal dotične gospe v nekakšnih antičnih tunikah. In ker opravljajo težaško delo, se je vsaki od njih razgalila po ena dojka.

Kočevar je bil toliko dostojen, da za samice homo sapiensa iz razreda sesalcev značilnih protuberanc ni dodatno karikiral ali smešil. Si je pa s tem še dodatno zapečatil kulturno usodo.

Na Delu so se očitno zavedali, da bo karikatura sprožila burne reakcije, zato so Kočevarju naložili nalogo, da razgaljene dojke za tiskano izdajo zakrije. Na internetu smo itak sami perverznjaki in vsega hudega navajeni. Bralce papirnatega časopisa pa se jim je zdelo primerno prikrajšati za tisto malo pohujšljivosti. Kar je seveda komično čistunstvo.

To me spominja na škandaliziranje ljubljanskega škofa Jegliča ob odkritju Prešernovega spomenika leta 1905. Bronasto muzo brez modrčka, ki polaga pesniku na glavo lovorjev venec, je Jeglič opisal kot “gnusno pohujšanje” in “razžaljenje Božje” in od župana Hribarja zahteval, da “nesnago” odstrani ali jo vsaj “spodobno” obleče.

Delete

Sam nisem fan karikaturista Kočevarja. Občudujem njegovo dolgoletno vztrajnost in delavnost, ni pa mi všeč — iz estetskih razlogov — njegov robati stil in ta nivo humorja sploh. Pogosto tudi tako zelo fali podobnost upodobljenega človeka, da mora z napisom pojasniti, za koga gre. No, pri vsej tej produkciji iz dneva v dan tudi ne more biti vsak dan duhovit. Njegovi izdelki — ki jih sicer ne spremljam (več) vsak dan — so včasih za lase privlečeni in grejo čez rob.

Tako se mi je sprva zdelo tudi tokrat. Inkriminirano karikaturo sem v svoji zaletavosti na X-u sesul in pripomnil, da bi Delo bilo moralo Kočevarja že zdavnaj skenslati. Pozneje pa sem se pokesal in objavo izbrisal.

Res pa je, da je karikatura na naslovnici kot žanr precej retro, da ne rečem predpotopna zadeva, ki bi jo lahko uredništvo itak opustilo. Ampak Delo ima pač ta svoj čudaški smisel za tradicijo (kot recimo vztrajanje pri orjaškem formatu).

“Koncept”

A kakorkoli: smešno se mi zdi, da šaljive pripombe na račun žensk v politiki veljajo za nespodobne.

Za začetek je treba vedeti, da so karikature kot vizualna oblika satire del kritičnega izražanja. Do karikiranja imajo mediji enako pravico, kot imajo pravico pisno kritizirati oblast. Tudi če so — oz. kjer so in kadar so — na oblasti ženske.

Kočevarjeva karikatura se je nonšalantno obregnila ob tako imenovano feministično zunanjo politiko. Ker če slučajno več ne veste, feministična zunanja politika je “koncept”, ki ga je Fajonova predstavila letos za 8. marec. Gre za “naslavljanje realnih težav žensk po vsem svetu”, za “okrepljeno pozornost MZEZ na področju enakosti spolov ter spoštovanja pravic in opolnomočenja žensk” in za “ženske, ki so žrtve grozljivih spolnih napadov, posilstev in vojnega (sic!) orožja”.

Do kdaj še?

Vse lepo in prav. Le kdo bi lahko imel kaj proti temu? Toda podpora tem legitimnim in hvalevrednim ciljem — pa čeprav se temu pretenciozno reče feministična zunanja politika — ne izključuje občutka, da je na deklarativni ravni to nekoliko komično. Vsaj vredno nasmihanja. To ne pomeni, da se temu “konceptu” ne bi smeli nasmihati. Tudi ene in iste osebe, ki to načeloma podpirajo, se lahko zunanji ministrici nasmihajo. V tem ni nič kontradiktornega. To je humor. To je satira. To ni brutalno norčevanje — kot radi rečejo —, ki bi mu bilo treba pripisati del globalne krivde za to, kako talibani tretirajo ženske, ali za workplace šovinizem v slovenskih pisarnah.

Vprašanja, ki jih zastavljam na začetku, niso retorična vprašanja. Bistveno retorično vprašanje se glasi: do kdaj bomo še morali prenašati to moralistično, fanatično, puristično, kenslarsko politično korektnost?