In zato — ker mu zmotno pripisujejo velikanski ego in ker se pri svojih letih zna nazaj držati — Golob nima težav s Šarcem in s Šarčevim državnim sekretarjem z unspeakable priimkom.

Super, da je Črnčec končno na odprti sceni. Prej je bil vedno nekje v ozadju, skrit pod Šarčevo perutjo (kar je za človeka, ki se piše Golob, dokaj nenavadna prispodoba), zdaj pa ga je imenovala vlada. Kar je v redu. Šarec ga je seveda predlagal, kar je tudi v redu, ker morajo biti ministri opolnomočeni in odgovorni za svoje ljudi. Onadva bi v vsakem primeru delala skupaj. Sploh na tem področju. Če bi imel Šarec kakšno drugo ministrstvo, bi izpadlo čudno. Ker pa ima obrambno ministrstvo, potem je to to.

Konsolidacija 3.0

Ampak zakaj je Šarec ravno na obrambi? Ni to tako kot …

Zato, ker je pri sestavljanju vlade sledil načelu, da na državotvorna ministrstva ne spadajo novinci. Teoretično bi lahko dal Grizolda. Hotel pa je ljudi, ki vsaj teoretično poznajo ustroj države. Bolj mu ustreza, da ima Grizolda kot strokovnjaka v kabinetu, Šarca kot politika s širšim poznavanjem ustroja države — in s tempom, ki je bolj počasen, ampak predvidljiv — pa na ministrstvu. Če bi dal na ministrstvo strokovnjaka, potem bi to pomenilo, da namerava delati reformo, in bi se s tem moral tudi sam ukvarjati. Saj se mogoče kdaj bo, ampak zdaj so druge stvari prioriteta. Državotvornim resorjem, ki jih je zaupal politikom, bo posvečal manj pozornosti kot drugim.

Pa še to: če je nekdo bil prej predsednik vlade, če je torej bila njegova zadnja, prejšnja funkcija predsednik vlade, potem mu lahko daš samo državotvorno ministrstvo. Tudi to je Cerarju poskušal dopovedati. V naslednji vladi bi lahko bil Šarec minister za karkoli drugega, če bi hotel. Golob da spoštuje institucije. In že iz čistega spoštovanja do institucije predsednika vlade je državotvorno ministrstvo pravo mesto za bivše predsednike vlade, če ostanejo v politiki.

Kar zadeva to konsolidacijo, septembra bodo imeli združitveni kongres. Najprej bodo trije kongresi, v vsaki stranki posebej — tudi v Svobodi, v LMŠ in SAB sta že bila —, na katerih se bodo člani odločali, ali grejo v to ali ne. Septembra pa združitev. Ime ostane. Gibanje Svoboda. Kaj pa drugega. Enoten nosilec leve sredine. To je dobro tako za slovenski politični prostor kot za nastop na lokalnih volitvah, na katerih da bodo imeli v občinah ne treh list, ampak eno, enotno. Pa tudi na evropski politični sceni, kjer bi imeli danes v Aldeju tri slovenske stranke, kar je absurd. Operativni učinki so lahko samo pozitivni. Nekateri pravijo, da tega ne bi smeli, ampak kot rečeno, bodo že prišli za njimi. Lokalne volitve bodo potrdile, ali je bila ta poteza koristna ali škodljiva.

Kaj pa predsedniške?

Tam je drugače. Tam se ljudje odločajo o imenu. Seveda je super, če imaš podporo ene ali več strank. Mi bomo seveda imeli svojo kandidatko, tega ne skrivamo.

Marto (Kos)?

Če se bo tako odločila, bo imela podporo Gibanja Svoboda. In si želimo, da se za to odloči, ja.

Pa to Macronovo zavezništvo?

Tudi tu gre za konsolidacijo političnega prostora. Ne eni strani imaš Evropski parlament, kjer veljajo ena razmerja — v tem primeru EPP, S+D in ALDE (ki je del tretje največje grupacije Renew Europe) in tako naprej. Na drugi strani pa imaš Evropski svet, ki ga determinirajo predsedniki vlad — za katere pa ni nujno, da so v eni od teh treh grupacij.

Macronov poskus gre ravno v to smer, da se ojača politična usmeritev predsednikov vlad, da se torej tudi predsedniki vlad po svojih strateških ciljih začnejo združevati med seboj. Doslej tega ni bilo. V preteklosti je šlo bolj za partnerstvo držav, ki so si bile zgodovinsko blizu, ne pa po političnih usmeritvah. Smisel tega zavezništva je, da se tudi na nivoju predsednikov vlad poskuša najti neko strateško povezavo politikov, ki pripadajo sredinski politični opciji, da bi znotraj Evropskega sveta delovali bolj usklajeno. Golobu se zdi iniciativa v redu, za detajle pa je zaenkrat še prezgodaj. Po kosilu v Bruslju 23. junija bo več znanega.

Račun s krčmarjem

Koliko pa spremlja medije? Ful. Ves čas jih bere. Še nikoli toliko kot zdaj. Dobro, super, ampak mediji so taki in drugačni. Vseh najbrž ne? Seveda ne. Ampak medijev ne deli na resnicoljubne in hudobne, ampak na strankarske in nestrankarske. In strankarskih ne bere. Tako kot ne spremlja Twitterja in Facebooka, tudi ne bere strankarskih medijev. Tako da ja, resno jemlje medije, ampak ne strankarskih. Zakaj bi to resno jemal? Funkcija strankarskega glasila je, da mobilizira svoje. Radikalizacija teh medijev da se je zgodila pred letom in pol, ko je bilo veliko smrti zaradi kovida.

No, to je pa zelo prizanesljivo rečeno. Bo že res, saj takrat jih je še spremljal, takrat še ni bilo tako hudo. Saj je tudi Gen-I pri njih oglaševal.

In zakaj je bilo tega sploh treba?

Čas bo pokazal, da je to bila izredno pametna poteza. Ker obstajajo ceniki in fakture. Ker ko bo treba ugotavljati, kdo je oškodoval državno premoženje z zalivanjem teh medijev po nekih kvazi cenikih — kje bomo našli materialne dokaze, da je bilo to oglaševanje preplačano? Če ne drugje, na Gen-I. Ker mi natančno vemo, koliko je to stalo. (Mi? Najbrž ne vlada, očitno se kot nekdanji elektro oligarh še vedno identificira s svojo bivšo firmo.) Potem ne bo več obrambe. Toliko je šlo tja? Mhm. Desetkratnik tega, kar smo mi plačali. To ni imelo nobene veze ne z dosegom ne s količino oglasnega prostora, ki ga bil na razpolago. Svašta. Ampak če bi to šli gledat za nazaj, bi ugotovili, da je recimo Telekom to delal že za kakšno prejšnjo vlado. Na televiziji se še da nekako nategovati, v tisku pa ne, ker je število strani omejeno. To je fizični prostor. Preverljivo je, koliko je znašala faktura za oglas za Gen-I in koliko je znašala za oglas za neko drugo firmo. Natančno se ve, koliko je kdo plačal.

Upam in mislim

Novinarski, v bistvu službeni obisk pri novem predsedniku vlade je bil kot neobvezen vljudnostni sestanek pri pomembnem in našponanem predsedniku uprave. Pa saj je točno to še ne tako davno tudi bil. Golobu se pozna, da ne prihaja iz političnih logov, temveč iz poslovnih. To je mogoče sklepati že iz njegovega pogostega omenjanja njegove bivše firme Gen-I, še bolj pa iz menedžerskih referenc, na katere se rad sklicuje.

Ob prerokbah političnih nasprotnikov, da bo Golob na tem položaju že kmalu pogorel in skrušeno odstopil, se lahko samo hahljam. Upam, da ne bo. Mislim, da ne bo. Če mu to z vodenjem države ne bi oz. ne bo uspelo, bi to vzel — namreč jaz sam — kot svoj osebni poraz in ultimativni dokaz za svojo politično in državljansko naivnost.

Ampak ne morem si kaj, da mu ne bi zaupal. Imeti predsednika vlade, ki tako razmišlja, je pomirjujoče. Predsednik vlade daje vtis vase prepričanega, a ne domišljavega in prepotentnega človeka. Da bi se soočen s težavami počutil do te mere nemočnega, da bi se kar vdal? To ni verjetno. Ne daje vtisa človeka, ki bi si dovolil, da do tako hudih težav sploh pride.

Mislim tudi, da je to dokazal s sestavljanjem vlade. Idealna sicer ni, ampak katera slovenska reprezentanca pa sploh je idealna? Po mojem bo Golob znal poskrbeti, da ne bo prišlo do internega sabotiranja. Optimizem in naklonjenost mi vliva dejstvo, da je Golob — še vedno — bolj poslovni menedžer kot pa politik. Da deluje bolj kot menedžer kot pa kot politik. In da bo znal preporoditi doslej muhasti, nečimrni način političnega vladanja. Vladanja, ki ga je politika korenčka sprevračala v disfunkcionalno anarhijo, politika palice pa v avtokratsko obljubljeno deželo.