Evropska poslanka Irena Joveva (Gibanje Svoboda/Renew Europe) je v svojem stilu napisala prijazno jezno pismo nikomur drugemu kot Timu Cooku, generalnemu direktorju Appla.

Svašta.

Joveva je Cooka opozorila, da operacijski sistemi Applovih naprav (še vedno) ne omogočajo izbire slovenščine kot delujočega jezika. iPhoni, iPadi, Meki in Apple Watchi delujejo v štiridesetih jezikih, slovensko pa ne znajo.

Vsaj iOS in iPadOS, če že ne macOS in watchOS je mogoče delno lokalizirati tudi po slovensko — kot nekakšno kulturno podvrsto (tipkovnica, zapisovanje datumov in dnevov, števil, decimalk …), tako kot še v 175 jezikih. A to je tudi vse. Z Applovimi zadevami se je pač treba sporazumevati v angleščini (ali katerem drugem jeziku, ki vam je morda digitalno razumljivejši).

Javna in zasebna raba

Proti tej Applovi praksi, da ignorira slovenščino — in baje tudi slovensko zakonodajo —, je protestiral že marsikdo. Tudi visoke instance, celo SAZU (Komisija za slovenski jezik v javnosti). Zgodilo se seveda ni nič. Naslovnik teh dopisov pač ni bil pravi. Recimo tedanji minister za kulturo Prešiček že ne.

Še več! Ko je MK odstopilo mnenje SAZU v morebitno reševanje Inšpektoratu za kulturo in medije, je organ v sestavi ugotovil, da po njihovem ne gre za kršitev, saj da se 2. alineja 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine — namreč: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.« — »ne nanaša na mobilne (pametne) telefone in osebne računalnike z vidika javne rabe slovenščine«, saj »gre za napravi, ki sta po svojem namenu tesno vezani na posameznika«. Ergo, »gre za zasebno rabo«.

Blizu mi je ta cinizem: QED

Priznati moram, da se z mnenjem Inšpektorata strinjam. Blizu mi je tak cinizem. To je privatna zadeva. Ker jo uporabljajo (skoraj) vsi, zato še ni javna. Logično, da je s svojim telefonom in računalnikom vsakdo sam. In tudi če stotisoči uporabnikov Applovih naprav začnejo med sabo komunicirati o Settingsih, Home Screenu, Control Centru in Accessibility, je to še vedno zasebna in ne javna raba.

Je pa tudi res, da se seštevek zasebnih rab hočeš-nočeš pozna tudi na javni rabi. QED.

Ne bo pa zato slovenščina propadla. Kaj šele slovenski narod izumrl. Te zlovešče napovedi oz. opozorila v zvezi z jezikom poslušam že trideset, štrideset let. In po toliko letih lahko rečem, da je res, da so ljudje res vedno bolj nepismeni — vendar to nima prav nobene zveze z angleščino. Ali kakršnokoli kulturno hegemonijo.

Baby Boom

Treba je tudi vedeti, da je launch iPhona sovpadal s slovenskim baby boomom. Te generacije so zdaj že najstniki ali študentje in jim je prav malo mar, ali je iOS v slovenščini ali ne. Stavim, da si v Settingsih > General > Language & Region slovenščine niti ne bi nastavili, tudi če bi obstajala.

Tudi sam ne vem, kako bi se na telefonu navadil na slovenščino. No, nekako bi se že naučil. Ko sem bil sredi 90. let med testnimi uporabniki GSM telefonije, nam je tedanji Mobitel dal v uporabo neke kao fancy Ericssone. Enkrat sem si jezik telefona za hec nastavil na »Suomi«. Rabil sem celo večnost, da sem s finščine prišel nazaj na dobro, staro angleščino.

Nekako tako bi bilo, če bi bil iPhone v slovenščini. Verjetno bi mi pokvarilo uporabniško izkušnjo.

Zanalašč v slovenščini

Pri tej verjetno enostranski epistolarni izmenjavi je najbolj zabavno, če že ne dobesedno smešno to, da je Irena Joveva zanalašč pisala Timu Cooku v slovenščini. Iz njene pripombe — »Verjamem, da ga boste s pomočjo spletnih orodij prevajanja lahko prebrali, upam pa, da ga boste tudi razumeli. In predvsem upoštevali.« —, utemeljeno sklepam, da ni priložila certificiranega prevoda v angleščino.

Patetika slovenskega nacionalnega ponosa v svojih skrajnostih meji že na norost. Nevljudno je že to, če nič drugega, da z neslovensko govorečim človekom komuniciraš — in to nepovabljena — po slovensko in od njega pričakuješ, da si bo zadevo sam prevedel. Poslankino pismo je izpadlo kot poceni PR trik za domačo, interno rabo. Dala je vedeti, da uporablja iPhone in/ali Meka in da jo digitalna angleščina frustrira.

Pa še nekaj: da kot evropska poslanka v zvezi z neko nacionalno trivio napišeš velepomembnemu menedžerju pismo z lepimi jadikujočimi pozdravi iz Strasbourga v Cupertino, je znamenje še neke dodatne, poslanske frustriranosti — ali še raje politične nezrelosti. 

Gor plačamo

Poslankino pismo je bilo sicer navaden srednješolski spis o duhovnih lepotah in pomenu slovenske jezikovne in kulturne izjemnosti in o bogastvu različnosti, ki nas združuje v blaženi EU. In seveda, da je odsotnost slovenščine v iPhonih diskriminatorna. Jaz bi jo nagradil s Kurirčkovo torbico.

Ker Meka in iPhone uporabljam že trideset oz. petnajst let in sem že verziran, se osebno ne čutim prizadetega, da sem ju primoran uporabljati v angleščini. Ali vsaj ne bolj, kot se vsak Slovenec čuti prizadetega, ker je Slovenec — pa če se navzven dela še tako ponosnega na to. Slovenci vedno gor plačamo, ker nas je malo.