Dragica Korade seveda še zdaleč ni prva med ljudmi mojih let, ki jih je vzela smrt. S težkim srcem sem se že skoraj sprijaznil, da starka s husqvarno kosí že v naših letnikih.

Prav prejšnji teden je umrl Aljoša Zoran. Nisva se videvala verjetno že od faksa, vendar je Luka Novak z novicami skrbel, da sva si nekako bila blizu vsaj v mislih.

In ja, junija je umrl Max Modic. Pa že lani Matjaž Gantar. Pa pred tremi leti Aleš Debeljak in Tomaž Pandur. Pred štirimi še celo precej mlajša Špela Šipek. Če omenim samo tiste, ki sem jim napisal nekrolog.
Toliko jih je že šlo, vrstnikov, da bi skorajda rekel, da nas je šlo veliko. Pred petimi leti Brane Bitenc. Pred enajstimi Tomaž Brate. Pred štirinajstimi Borut Brumen in Diego Gómez.

Sem še koga pozabil v tej enciklopediji mrtvih?

Ne na obletnicah mature

Ja, Dragica. Zakaj mi je tako hudo za njo?

Po gimnaziji sva se videvala samo slučajno, vsakih nekaj let, in kakšno rekla. Pa ne na obletnicah mature. V spominu sem imel, da Dragice nikoli ni bilo na obletnice, pa me neka druga sošolka zdaj korigira, da je prišla vsaj na eno, trideseto. Takrat sva se najbrž zadnjič videla.

Ne, ne bo držalo. Zdaj se spomnim, da sva se nazadnje srečala — spet neplanirano, čeprav ravno pred Večerom — konec leta 2014 ali že 2015. To lahko datiram vsaj približno, ker je moralo biti že po Haklovem in Todorovićevem prevzemu Večera.
Razlagala mi je namreč, da je nad obema prijetno presenečena. Da še ni videla medijskih lastnikov, ki bi bili v službi do večera in hodili od novinarja do novinarja in jih spraševali o delu, se zanimali za njihove probleme in poslušali predloge za izboljšanje.
Hmm, sem si mislil: če pa Dragica to pravi, s svojo kilometrino in neubogljivostjo, pa je mogoče celo res …

Ampak to je bilo že dolgo, predolgo po gimnaziji — ko sem jo že zdavnaj sprejel kot novinarko in cenil in jemal za sebi enako. Vedno pa seveda ni bilo tako.

Vozačica iz Kungote

Z Dragico vsa tista štiri leta na Prvi gimnaziji Maribor (1977-81) nisva imela ne vem kakšnega stika. Pa ga je ona sploh s kom imela? Najbrž. Zagotovo, ampak se ne spomnim. Bila je pač ena od tistih sošolk, ki me niso zanimale. (Večina sošolk me ni zanimala. Bolj so me zanimale tiste v drugih razredih. Celo kak letnik ali dva za nami.)

Z Dragico sva obiskovala isto šolo, hodila v isti razred, sedela par klopi narazen — vendar ni bila iz mojega sveta. Kot najbrž tudi jaz ne iz njenega.

Ali pač? Morda bi se bil moral več družiti z njo. Pa se nisem. Pa ne zato, ker je bila vozačica iz Kungote. Bila je pač vozačica iz Kungote — jaz pa sem imel tri minute peš do šole. Ni naju družilo kaj več kot šola in razred.

Blagor njej, v retrospektivi, da po pouku ni posedala na Leninovem trgu, ker je morala na avtobus in — kot dijakinja, ki vsa štiri leta pri nobenem predmetu ni dobila manj kot pet — narediti domačo nalogo in se učiti. 

Morda sem po Dragičini zaslugi že v gimnaziji nehote na praktičen način spoznal, da obstajajo neke socialne razlike. Že takrat, še globoko v socializmu. Če se namreč prav spomnim, se je nad domačijo njenih staršev v Zgornji Kungoti utrgal zemeljski plaz in ne vem kaj podrl ali vsaj nekaj ogrožal. No, zdi se mi, da smo v razredu — ali mogoče celo cela šola — zbirali denar za sanacijo te nesreče.

Ciniki v zadnjih klopeh

Dragica je imela literarne ambicije. To vem zato, ker se spomnim njenih šolskih spisov. Zanje je ne samo dobila vedno čisto petko, ampak jo je Kunta potem še poklicala pred razred, da prebere svojo mojstrovino — in se osramoti pred ciniki v zadnjih klopeh.

Medlo se spomnim vsaj enega njenega spisa: v njej je bilo polno nekakšne kosovelovske simbolike zloveščega bora — ali kakega drugega drevesa, ker Kungota pač ni na Krasu — nad pokrajino ali za hišo, whatever.

Njen spis se mi je moral zdeti res brez veze, da sem si takšno malenkost sploh zapomnil.

Meni so se moji spisi sicer zdeli veliko boljši in izvirnejši od Dragičinih, ampak tako je pač bilo. Čeprav sva oba pisala slovnično brezhibno, jaz nisem vedno dobil čiste petke in tudi nikoli nisem dobil priložnosti, da bi prebral spis pred celim razredom.
S pisanjem je nadaljevala še po gimnaziji, ko je Dragica že objavljala poezijo v Mladih potih, v 80. letih literarni prilogi Mladine za nadobudne pesnike. Tega nisem spremljal.

Dragico sem začel spremljati, ko se je etablirala kot novinarka. In se tudi naredila. Ne spomnim pa se, ali sva se za najine tekste tudi medsebojno hvalila. Meni so se zdeli dobri, to že moram reči ne samo iz pietete.

Nobena pratka

Šolski sistem je bil bolj narejen za take dijake, kot je bila Dragica Korade, in je najbrž še danes. Problem pa je seveda v tem, da sem svoje nestrinjanje s sistemom, da ne rečem upor proti njemu — pa čeprav samo na pubertetniškem nivoju — projiciral v domnevno ali dejansko piflarske sošolce in sošolke, med katerimi je bila najbolj izrazit primerek ravno ona.

Če danes, ko je ni več, gledam nazaj, se počutim krivega, da sem ne ravno s prezirom, zagotovo pa s popolnim nezanimanjem gledal na to prizadevno in pridno, seveda nič krivo dekle milih, vedno žalostnih oči.

Gotovo je bila kdaj tudi nasmejana, toda nasmeha si nisem zapomnil. Spomnim se samo tistih njenih žalostnih oči. 
To je tisto, kar me danes muči. Po mojem me je njena smrt zato tako prizadela, četudi si nisva nikoli bila blizu.

Z leti mi namreč prihaja do zavesti — tudi po zaslugi umirajočih vrstnikov —, da je škoda vsakega odnosa, ki ga iz nekih magari trivialnih, če že ne osebnih in socialnih razlogov ni bilo, pa bi lahko bil. Odnosa z zanimivimi in pametnimi ljudmi, kakršna je morala biti Dragica Korade.

Tako sva za vedno zamudila priložnosti, da bi si še kdaj povedala kaj več kot par besed.

Prekleta smrt, da dneva ne pove nobena pratka!