K nerganju nagnjeni rojaki se radi pritožujejo, da je Slovenija zbirokratizirana in da si ne zasluži oznake, da je pravna država. Še bolj sitni pa celo trdijo, da je ta pretenciozna državna ureditev nekakšna diktatura in da dejansko živimo v nesvobodi.

Pri tem pa nesrečniki pozabljajo, da nikoli ne zamudijo priložnosti, da prav birokracijo in pravni red oportunistično izkoriščajo za uveljavljanje osebne svobode in uresničevanje osebnih interesov. To pa so seveda ugodnosti, o katerih lahko v drugih, normalnejših in urejenejših državah samo sanjajo.

Naj dam nekaj primerov.

Po hitrem postopku

Srečo v nesreči imate, da nisem politik. Jaz bi s tem ne preveč demokratično opravil po hitrem postopku.

Kolobocije v zvezi z obnovo ljubljanske Drame se skratka nadaljujejo. Zgledalo je obetavno, toda to je bila očitno samo past za lahkoverne optimiste. Gledališčniki so se s svojimi rekviziti in drugimi parafernalijami pred kratkim izselili na nadomestno lokacijo v industrijsko cono. Lumberjacki so kljub nasprotovanju naravovarstvenikov uspešno požagali tisti nesrečni kostanj. Arheologi pa so tudi že opravili svoje delo.

Ampak … — gradbenega dovoljenja še ni. Za pridobitev le-tega bi bilo treba najprej pridobiti pravico do uporabe zemljišča med Dramo in Nemško hišo za njo, vendar stanovalci nočejo podpisati soglasja. Lastniki vztrajajo, da “podpisnik sporazuma ne more biti Drama”, temveč država — namreč Ministrstvo za kulturo kot investitor v obnovo —, in da “hočejo dejansko kritje in ne zgolj omejenega jamstva”.

Mehki terorizem

Vam je to znano? Meni je. Tega mehkega, pravnega, birokratskega terorizma lokalnih prebivalcev se spomnim že od prej. Ker če ste slučajno pozabili: lokalni prebivalci Fondovih blokov za Bežigradom so bili tisti, ki so že dolgo nazaj obilno prispevali k miniranju Pečečnikovega kulturnozgodovinsko-spomeniško nespoštljivega projekta obnove Plečnikovega stadiona.

Zakaj lokalni prebivalci to počnejo? Zato, ker lahko. Ta država je kalibrirana tako, da se lahko vsakdo, ki ima nek navidez veljaven osebni interes, prijavi kot stranka v postopku in onemogoči ali vsaj zavleče načrtovani projekt. In seveda bodo vsi držali njim. Ker kdo ve, morda pa se bo to zgodilo jutri nam.

Še več! Ta država je narejena za nagajanje, onemogočanje in samodestrukcijo napredka. Vse v imenu osebne svobode na račun javne svobode in nedefinirane svobode skupnosti. Najbolj svoboden je trmasti posameznik. Če mu ni kaj všeč, izpolni par papirjev in se potrudi do najbližje upravne enote. Zato v Sloveniji vse tako dolgo traja. Ker imamo čudaške prioritete, je najprej treba šparati ali vsaj prerazporejati denar, da si sploh lahko kaj privoščimo. Potem pa pridejo na vrsto še birokratske potegavščine.

Sramota

Seveda pa za te nevšečnosti niso krivi samo lokalni prebivalci. Kriva je tudi inkriminirana država. Ali natančneje: sama si je kriva. In to ne samo zato, ker si izmislila regulativo, ki lokalnim prebivalcem omogoča, da ji demokratično nagajajo. Sama si je kriva tudi zato, ker Dramo obnavlja, namesto da bi se pogumno in širokopotezno lotila gradnje nove.

Morda se še spomnite, da je pred skoraj tremi leti nekdo na tlak pred vhodom v Dramo namalal velik napis “SRAMOTA”. To je bilo v obdobju ministra Simonitija, ampak saj je vseeno. Lahko je tudi Asta Vrečko.

Drama je res sramota. Še danes. Drama je sramota, ker je ta neugledna, sto deset let stara bajta, zgrajena kot malomesten Kaiser Franz Joseph-Jubiläumstheater, osrednje slovensko nacionalno gledališče. Drama je sramota zato, ker v resnici zgleda kot neimpozanten, samo vogalovarstvenikom všečen historično lokalni miniteater na nivoju originalnega poslopja ljubljanske železniške postaje iz leta 1849.

Drama je sramota zato, ker so jo začasno preselili v Stegne v nekdanjo tovarniško halo, namesto da bi zgradili novo, moderno, času primerno poslopje. Drama je simbolična sramota, ki priča o slovenskem kulturnopolitičnem provincializmu in pripadajoči skromnosti.

Utopija od države

Napisal sem že, da Ljubljana in Slovenija potrebujeta novo nacionalno gledališče. Moderen, ampak klasičen teater, ne večnamensko dvorano. Ne pa da flikajo te stare provincialne lope brez volumna in nanje dozidavajo “monstruozne karbunklje”, kot se je nekoč posrečeno izrazil nekompetentni arhitekturni kritik princ Charles, današnji kralj Karel III.

To je seveda utopija. Utopija je slovenska država sama. Žal mi je, da  moram biti pesimističen, ampak tako je. Na vsak Prešernov dam imajo politiki polna usta kulture, nihče pa ne poskrbi, da bi se na tem področju kaj zgodilo. Hvala za rože. Ali pravzaprav za vence.