V soboto zvečer smo dočakali novo sezono in prvo premiero v “novi”, dislocirani, provizorični ljubljanski Drami v eni od hal nekdanjega socialističnega industrijskega giganta Litostroj. (Prvo premiero na velikem odru, namreč; v Mali Drami je bila premiera že teden dni prej.)
Lokaciji na ljubo je bila na sporedu drama izumitelja socialnega, socialističnega realizma, ruskega klasika Maksima Gorkega. Otroci sonca (1905).
Da je bil Gorki literarni in dramski sopotnik oktobrske revolucije in podpornik sovjetizacije v njenih prvih dveh dekadah, smo se nekoč učili v šoli. Pozneje sem bral tudi Vidmarja — a še vedno ne Maksimusa samega! —, ki je napisal, da je bil Gorki “revolucionarni humanist”.
S tem predsodkom v glavi sem šel gledat to predstavo. Vendar sem po zaslugi režiserja Paola Magellija in izjemne igralske zasedbe sprevidel, da sem bil zaveden. Komad je fenomenalen, postavitev v Drami pa še bolj.
L56
Najprej pa o teh famoznih nadomestnih prostorih.
SNG Drama Ljubljana je zdaj na Litostrojski 56 — na že prej znanem, četudi ne pogosto obiskanem prireditvenem “naslovu”, bolj znanem kot L56. Izgubljena v industrijski coni med Šiško in Bežigradom, morda med Stegnami in Savljami.
Resno, kam ta totalno siva cona spada? To je zagotovo najbolj zabačena in najneprijetnejša božja mater v Ljubljani, skregana s stranmi neba in človekovim občutkom za orientacijo.
Želim si verjeti, da uprava Drame z Ministrstvom za kulturo vred v celi Ljubljani ni našla primernejšega bivaka za triletno prevedritev obnove stare, napol sesute Drame na Erjavčevi. Ker ta lokacija je res obupna.
Dobro, dobro. Bili smo razvajeni, ker smo imeli teater čez cesto. Ampak zakaj pa ne bi bila ravno gledališka publika razvajena? Katera publika pa bo? Magnificova? Bi šli v Stanežiče v gledališče? GPS za v teater, WTF?
Bojim se, da bo Drama na ta račun izgubila znaten del publike. Jaz se bom že potrudil in potrpel, vsi pa zagotovo ne.
DRAMADRAMADRAMADRAMA
Potem je tu še adaptacija hale.
Zadeva zdaj res nekoliko spominja na teater. Zlasti seveda dvorana, kjer je v zlagoma dvigujočem se avditoriju štirinajst vrst s po najmanj dvajsetimi do skoraj tridesetimi sedeži. Pripeljali so jih iz originalnega teatra. Kar pomeni, da so enako neudobni kot prej. Trdi predmet nostalgije v industrijski hali.
Glavni vhod je z Ulice Alme Sodnik (filozofinje, ki je bila teta od Urbana Kodra). Pri čemer je stranica kompleksa ozaljšana s štirikrat ponovljenim napisom “DRAMA”z velikanskimi verzalkami. Kako inventivno! Človek res ne more faliti gledališča, ko to enkrat vidi. (Lahko pa fali cel del mesta, kot rečeno.) To me spominja na razvlečeno pločevinasto skladišče Jeklotehne z napisom ”JEKLOTEHNA” čez celo dolžino v Bohovi pri Mariboru. Zgrajeno leta 1979.
Prepričan sem, da imajo igralci in drugi člani ekipe na novi lokaciji solidne pogoje za delo. Tako kot gledalci solidne za brezdelje. Gledališka kavarna na galeriji (nad blagajno, nad preveč reflektorsko osvetljenim foyerom z garderobo) je še kar prijetna, čeprav preslabo osvetljena. Nič osvetljena pa je balkonska kadilnica. Če ne prej, bodo za to poskrbeli, ko se bo kdo polomil na nevidnih stopnicah.
Izkoristek prostora je sicer dober, vse skupaj pa deluje sterilno in montažno. Saj ne, da je grdo. Mene asocira na neko fancy planinsko kočo na Norveškem. (Tako si to predstavljam, nisem pa še bil tam.) Malo so pretiravali z lesom, ampak les je seveda cenejši od marmorja.
Nek drugi Gorki
Back to Gorki.
Gorki je bil kontroverzen. Kako sodobno! Pa kaj potem, če je bil čislan, celo idealiziran avtor kronološko prvega od treh proslulih totalitarizmov? Pa kaj potem, če je bil predsednik Zveze sovjetskih pisateljev? Pa kaj potem, če je stavek, ki mu ga pripisujejo, res njegov: “Iztrebimo vse homoseksualce in fašizma bo konec.”? In kaj potem, če je žaro na njegovem pogrebu nosil sam Stalin? To so bili drugi časi.
Kot so bili drugi časi, ko je o Gorkem pisal Vidmar:
“Perspektive so jasne: človeka je mogoče rešiti in odrešiti samo še s socialno revolucijo, ki se ji mora posvetiti vse, kar je še zdravega. Nosilec revolucije more biti samo proletariat; kmečke množice so po večini nezavedne, zaostale in zakrknjeno sebične.” — Literarni eseji, 1966)
To zdaj je bil nek drugi Gorki. Ne tisti, o katerem so nas učili. Otroci sonca so me naknadno navdušili tudi kot dramski tekst (ponatisnjen v novem prevodu v gledališkem listu), najprej in predvsem pa že predstava sama. V tem Gorkem je vsa ta ruska literarna veličina in patetično preroška filozofija od Dostojevskega do Gogolja — in bog mi je priča, da je vezni člen tu genialni Branko Šturbej. Nekoč kot knez Miškin v veličastni adaptaciji Idiota Mileta Koruna, tokrat pa Magellijev Pavel Fjodorovič Protasov.
Teater je teater, navsezadnje. Tako kulturnem gulagu kot v intelektualnem centru.