Histerični odpor nekaterih ljubljanskih meščanov proti poseku starega kostanja na zelenici ob Drami SNG na vogalu Erjavčeve in Slovenske ulice je sindrom ponarejene okoljevarstvene ozaveščenosti. Ljudje so se včasih smešno bagatelnega ekologizma navzeli iz državljanske objestnosti. Ker se jim zdi primerno in potrebno protestirati proti oblasti. In ker za del oblasti štejejo tudi arhitekte, ki spreminjajo naš kao sveti habitat.

Da bi preprečili kostanjevo smrt, so si zdaj omislili peticijo. Do nedelje zvečer jo je podpisalo okrog 1800 ljudi ali dobrega pol procenta Ljubljančanov.

Aesculus hippocastanum

Če lahko verjamemo podpisnikom, je kakih 20 metrov visoko drevo staro čez 70 let, vendar zdravo. Varuhi ubogega Aesculusa hippocastanuma trdijo, da so ga brezsrčneži obsodili na prezgodnjo smrt “zaradi fiksne ideje arhitektov […] predvidene obnove Drame”, ker so si prav na tem mestu “omislili vhod v novo podzemno avlo Drame” — ta pa bi lahko bil “kjerkoli drugje, ne ravno tam, kjer raste mogočno drevo, ki so ga zasadili naši predniki”.

Ko je ta stavba — prvotno kot Jubilejno gledališče Franca Jožefa I. —leta 1911 začela služiti svojemu namenu, tega drevesa še ni bilo tam. In ko bo teater kakih 115 let pozneje obnovljen, ga tudi ne bo. Več. Pač. Pač ne.

Kostanj je spadal in pasal k Drami, kakršno hranijo v spominu generacije še živih. To pa so obenem generacije — ali še bolj natančno: konkretni pripadniki teh generacij —, ki jim objemanje dreves pomeni več kot obiskovanje gledaliških predstav.

Drevesa niso nesmrtna

Drevesa niso večna. Niso nesmrtna. Tudi stavbe niso nesmrtne. Še manj pa so nesmrtni ljudje. Mnoga drevesa in premnoge stavbe nas preživijo. To je ena od resnic življenja, ki si jih ekoeksistencialisti razlagajo po svoje.

V 18. in 19. stoletju je bila na mestu Drame plesna dvorana. Dokler je niso podrli. Potem je bilo gledališče. Nekaj let (med 1. svetovno vojno, v isti dvorani) celo kino. Najdlje — od leta 1919 — pa slovensko narodno gledališče. Ki je bilo v desetletjih že večkrat dograjeno, obnovljeno, popravljeno. Danes pa se v njem res ne dá normalno delati. In gledati predstave.

Skratka: najprej je z gradnjo in obnovo odlašala in odlašala država in se pri tem izgovarjala na vse mogoče. Zdaj, ko se je Ministrstvo za kulturo končno resno lotilo zadeve, pa so se našli ljudje, ki podpisujejo peticijo zaradi odžaganja enega fucking kostanja!

Zmešane prioritete

Folk je danes totalno brez meril. V glavi imajo zmešane prioritete. Nobene hierarhije. Zaradi enega samega drevesa so pripravljeni še dodatno odlagati že dolgo odlagano obnovo in gradnjo gledališča. Slovenskega. Narodnega. Gledališča. Imeli bi državo, slinili bi se od ponosa na državo, magari celo od ponosa na kulturo — ampak slovensko narodno gledališče bi pa imeli še naprej razsuto in zaflikano. Ali celo na obrobju glavnega mesta, kjer nikogar ne bi motilo. Niti objemalcev dreves samih. Ker drevo! Eno!

In če ti dušebrižniki ne postavljajo pod vprašaj gledališča, postavljajo pod vprašaj vsaj ustvarjalno svobodo arhitektov in njihovo pravico do strokovnosti. Njihovo pravico, da so bolj pametni in podkovani od vseznalcev z Vodmata. Ne! Kostanj ne sme pasti. Načrtovani vhod v Dramo naj prestavijo. Ali kar célo Dramo. Zakaj bi to delalo gužvo v centru?!

Zdaj že arhitektom rečejo fašisti!

V bistvu me to niti malo ne čudi. Še nikoli se ni toliko ljudi spoznalo na karkoli. Vsi so danes najbolj pametni. Zlasti na internetu. In če se imajo za pametnejše celo od zdravnikov, zakaj ne bi imeli tudi od arhitektov in krajinarjev?

Pa saj ni problem samo Drama. Zdaj je problem tudi dograditev oz. dokončanje Plečnikovega Baragovega semenišča (1936-37, pozneje Slovensko mladinsko gledališče, Pionirski dom, Akademski kolegij). Nič ne pomaga, da na natečaju nagrajena arhitekturna rešitev precej verno — čeprav seveda posodobljeno, prilagojeno — sledi Plečnikovi nerealizirani zamisli tlorisa v obliki črke omega. Del javnosti je zgrožen. Obstajajo celo kulturni, kultivirani ljudje, ki sodobne arhitekte zato zmerjajo s fašisti! Si predstavljate? Zdaj že arhitekte! Dograditi in posodobiti Plečnika je za fanatike isto, kot da bi se kdo spomnil porušiti NUK ali Žale. Nedopustno! Prepovedano!

Hja, dragi moji, to je Ljubljana. To je Slovenija. To sta mesto in dežela, kjer ne sme pasti niti eno drevo. Kraji, kjer se ne sme nihče niti dotakniti njegovega veličanstva Plečnika — da bi morda nastalo nekaj novega, koristnega in lepega. Dežela vogalovarstvenikov in kostanjevarstvenikov. Dežela sakrosanktnih lokacij, lokacij, lokacij, kjer ljudje enačijo obnove, širitve, adaptacije z rušenjem kulturnozgodovinskih spomenikov — kar se žalibog tudi včasih dogaja — ali posek enega drevesa z uničevanjem, onesnaževanjem in iztrebljanjem narave.

Ker Plečnik je samo eden in unikaten. Tako kot tisti kostanj.