Za konec pa še anekdota.

To ni bilo soočenje kandidatov, ampak tako imenovani podkast. Toda primer zelo dobro ilustrira to prepotentno medijsko obsedenost z volitvami — ne samo evropskimi — in poantira vso mentalno bedo, ki iz tega izvira. In razlaga našo naveličanosti.

N1 je skratka povabil Jelka Kacina in Iva Vajgla na pogovor. Ker levo-desni pluralizem zna prispevati k zanimivosti in dramatičnosti pred volitvami. Četudi gosta nista niti aktualna ali kaj šele relevantna.

In tako je podkasterka vprašala Kacina: “Gospod Kacin, katera Evropa vam je bližje? Janševa ali Golobova? Ali kakšna druga, tretja?”

OMG!

Smisel ali nesmisel

Zamislite se za trenutek. Nad obojim. V čem je smisel vprašanja? In v čem je smisel odgovora?

Bilo je vendar jasno, kaj bo Kacin odgovoril. Pa tudi če ne bi bilo. Kaj ima kdorkoli od tega, če vzame na znanje, katera Evropa je Kacinu bliže? Irelevantno vprašanje, irelevanten odgovor.

Politični podkasti na N1 so kot kviz. Če sodelujoči želi in/ali zna sodelovati, so vprašanja košček torte. Nepravilnih odgovorov ni. 

Ni mi tudi jasno, v čem je smisel novinarkinega podvprašanja o “drugi” ali “tretji” Evropi”. Ampak spuščati se v to bi že bilo predaleč.

Govorim o absurdnosti informacij, ki se jih medijem zdi potrebno servirati javnosti. Bolj ko nam deklarativno prodajajo zavezanost podajanju pomembnih informacij — da se bomo znali odločiti —, bolj to postaja goli infotainment.

Poštni nabiralnik

Da se pa tudi analogno.

V četrtek sem dobil v poštni nabiralnik dvoje volilnih oz. volilno-referendumskih materialov. Letaka sta bila od Levice in od SDS. Prvi so bili skromnejši in so se na obeh straneh formata 16 × 25 centimetrov zadovoljili samo z variacijo na temo znamenitega slogana in s predstavitvijo svojih kandidatov za evropske poslance.

Med njimi sem ne brez domišljavosti amorfne gmote — ki pa se zna prigrebsti na pomembne položaje in/ali lokacije, kajneda — med devetimi kandidati opazil kar pet poznanih: punco od sošolca iz gimnazije, sosedo, soseda, kolegico kolumnistko (pri istem časopisu) in kulturno delavko.

Saj ne, da bi mi to kot volilcu imponiralo. Samo povem, kakšnim socialnim naključjem se imamo zahvaliti za svoje ne vedno predvidljive politične preference in seveda tudi rezultate.

Trojanska svečenica

SDS-ov papirus enakega formata pa je bil zgibanka. Štiri strani so razen za isto kot njihovi tekmeci izkoristili za to, da so dodali še namig — z demagoško perverzno obrazložitvijo —, da je na vseh treh referendumih treba voliti proti, in pristopno izjavo za včlanitev v stranko.

Tudi to me ni presenetilo, kaj šele vrglo iz tira. Kar je, je, in kar bo, bo.

Že mesec ali dva poslušamo zanesljive prognoze v stilu trojanske svečenice, ki ji nihče noče verjeti. Tudi jaz ne. Kot nepoboljšljivi optimist bom do zadnjega upal, da se evropske volitve — vsaj kar zadeva Slovenijo — ne bodo končale tako, kot ankete kao nezmotljivo napovedujejo.

Mislim, da dogodki zadnjih dni ne bodo ostali brez posledic. Priznanje Palestine bo kandidatom vladnih in drugih bolj ali manj levih strank prineslo več glasov, nasprotovanje priznanju in način nasprotovanja pa SDS odneslo. Morda bo zato tudi malo boljša volilna udeležba. 

Stekleni strop SDS

Ne znam si predstavljati, da bi desnica zmagala s takim naskokom. Kar zadeva njeno politično bazo, je SDS pod steklenim stropom. Čez to ne bo šlo. Naravnega prirastka v bistvu nimajo. Lahko si samo pobožno želijo, da bodo nove punce SDS pripeljale nekaj konservativnih zumerjev. Toda na drugem demografskem ekstremu je dejstvo, da volilci SDS odmirajo.

Še hujša radikalizacija SDS ne bo prinesla stranki novih volilcev, temveč bo tiste na drugem polu kvečjemu pripravila do tega, da se bodo bolj zavzeto udeleževali prihodnjih volitev.

Meni samemu je pri mojih letih vedno bolj vseeno, ali naj grem volit ali ne. Če že, potem sem se že zdavnaj sprijaznil, da bom volil taktično. Še več! Ker namreč to ne zagotavlja vedno zmage, mi je za vsak slučaj vseeno, ali bodo zmagali moji oz. naši — ali oni drugi.

Najhujša stvar, ki se ti kot državljanu lahko zgodi na evropskih volitvah in/ali referendumih, je to, da postaneš frustriran.

Daji ali neji

Žal mi je, da v tej majski in junijski evforični zmedi nisem bolj zbrano sledil referendumskim kampanjam. Dopustnost ali nedopustnost evtanazije, primernost ali neprimernost legalizacije konoplje in morebitna uvedba preferenčnega glasu tudi na državnozborskih volitvah se mi zdijo bolj intrigantne ali vsaj bolj oprijemljive teme kot pa to nakladanje o EU in mahanje s stališči, ki s statusom in možnostmi evropskega poslanca nimajo zelo očitne korelacije.

Odločitev za tri referendumske daje ali neje se mi zdi veliko lažja kot izbira za določenega kandidata ali stranko. Meni osebno že. Do jutri zvečer bom moral še veliko razmišljati. Sam pri sebi. Nerad se namreč o tem pogovarjam. Pišem pa seveda raje.