Dialog ni prijazna beseda za okras pri pogovarjanju. Ni salonska vljudnost in ni odvečna pavza med dvema monologoma. Tudi ni mehka beseda. Dialog je trdo delo. Je zavestna odločitev, da drugega ne poslušamo samo zato, da bi mu odgovorili, temveč zato, da bi ga razumeli. In prav zato je danes ena najbolj ogroženih, a hkrati najbolj nujnih družbenih veščin.

V zasebnem življenju to še nekako razumemo. Vemo, da odnos razpade, če se pogovor spremeni v očitanje. Ko poslušanje zamenja čakanje, da spet prideš do besede. Ko besede postanejo orožje in ne most.

A kar v osebnih odnosih boli posameznika, v javnem prostoru razkraja skupnost.

Temelj demokracije

Dialog je namreč temelj demokracije. Politika brez dialoga ni več politika v izvirnem pomenu besede — torej skrb za skupno. Dialog je proces, v katerem se soočajo interesi, tehtajo argumenti in zorijo rešitve. Ko dialog izgine, ostane samo še govor. Praviloma govor oblasti. In tam se začnejo težave.

Konec preteklega leta, nekaj mesecev pred volitvami — to ni nepomemben podatek — smo v Sloveniji doživeli eno takšnih “monoloških epizod”. Vlada je enostransko napovedala božičnico. Brez pogajanj, brez usklajevanja s socialnimi partnerji, brez resnega razmisleka o časovnici in posledicah. Brez dialoga. Gospodarstvo je opozarjalo, da gre za strošek, ki ni bil predviden v letnih planih, da bo vplival na poslovne rezultate, da je odločitev časovno in organizacijsko nevzdržna.

Toda razprava je bila zaključena. Dialoga je bilo konec, še preden se je sploh začel.

Enostransko

Januarja se je zgodba ponovila z enostransko napovedjo dviga minimalne plače na tisoč evrov neto. Spet brez izračunov, brez socialnega dialoga, brez pogajanj. Z gesto, ki se sliši lepo, a za seboj vleče vrsto posledic. Med gospodarstveniki nihče resno ne oporeka cilju dostojnega plačila za delo. Oporekajo načinu. Ker plače niso in ne smejo biti podlaga za politične igre. So del kompleksnega sistema, ki vpliva na konkurenčnost, inflacijo, zaposlovanje in dolgoročno stabilnost podjetij.

Dialog — in z njim pogajanja — je zahtevna zadeva. Zahteva čas, pripravo, argumente, poslušanje in predvsem neprijetno sprejemanje kompromisov. Brez dialoga se odločitve sprejemajo hitreje. Učinkoviteje — toda samo za naslovnice. To je v predvolilnem času še posebej priročno. Vendar z dolgoročnimi posledicami in z visokim računom, ki ga na koncu plača družba.

Luksuz dolgih procesov

Volitve so pred vrati. Odhajajoča vlada nima več luksuza dolgih procesov. Ima pa potrebo po sporočilih, ki se slišijo dobro, hitro in glasno. Tudi če so nepremišljena. In tudi če bo račun plačal nekdo drug.

Težava teh odločitev ni v tem, da so socialno občutljive. Težava je v tem, da so enostranske. Da temeljijo na samovšečni logiki: mi samo povemo, realizirali bodo drugi. Da poslušanje nadomesti moralna nadrejenost. Kdor opozarja na posledice, je označen kot brezčuten, pohlepen ali družbeno neodgovoren.

A demokracija ni sistem, v katerem ima oblast vedno prav. Demokracija je sistem, v katerem oblast posluša. Posluša in se zaveda, da dober namen ne odtehta slabe izvedbe. In razume, da gospodarstvo ni nasprotnik socialne države, temveč njen pogoj. Njen temelj.

En mimo drugega

Ko ključni družbeni akterji ne govorijo več drug z drugim, temveč samo še en mimo drugega, zaupanje razpade. Odločitve, sprejete brez dialoga, so nepremišljene. Politične poteze, merjene predvsem po všečnosti v anketah javnega mnenja, so kratkovidne. Tako kot zakoni, ki jih je vlada v iztekajočem se mandatu spreminjala, popravljala, odlagala. Zaradi nepripravljenosti, da bi poslušala, zaradi ihtavosti, trmastega cepetanja — zaradi procesov brez dialoga.

Najbolj nevarno pa je nekaj drugega: odsotnost dialoga je nalezljiva. Če se ne pogovarjamo v politiki, se nehamo pogovarjati tudi v družbi. Če je že v javnem prostoru normalno kričati, žaliti in diskvalificirati, se to preseli v vsakdanjost. V podjetja, družine, šole.

Dialog ne pomeni, da se moramo strinjati. Ravno nasprotno. Pomeni, da si upamo biti v nesoglasju — a ostati v odnosu. Pomeni, da priznavamo legitimnost drugačnega pogleda, četudi ga ne sprejmemo.

Avtokracija?

Zdaj nam je verjetno že jasno, politika je brez dialoga oblast brez korektiva. Demokracija brez dialoga pa umira. A ne umre nenadoma — ampak počasi otopi.

In tu se odpre neprijetno vprašanje: ali se s takšnim načinom odločanja pomikamo proti avtokraciji?

Avtokracija se ne začne s tanki na ulicah. Začne se pritajeno, tiho. Z izključevanjem sogovornikov. Z razvrednotenjem stroke. Z razglasitvijo dialoga za oviro, ne za vrednoto. Z nespoštovanjem institucij. Z družbo, ki postaja družba ukazov. Takšna družba pa dolgoročno ne proizvaja ne blaginje ne socialne varnosti. Proizvaja odpor, negotovost in beg odgovornosti.

Morda je zato danes dialog že skoraj subverzivno dejanje. Ker zahteva čas. Potrpežljivost. Pripravljenost priznati, da nimaš vedno prav. In prav zato je tako dragocen. Ker nas opominja, da politika ni ring, temveč prostor sobivanja. In da družba ne razpade zaradi razlik, temveč zaradi tišine med akterji.

Če želite videti, kakšna je taka družba, ni treba pogledati daleč. Če pa vam pogled seže tudi čez lužo, boste videli najbolj zgovoren primer države brez dialoga — trma, preoblečeno v odločnost.