Preberite tudi začetek teksta pod naslovom Nevarna “Nataša” je imela domnevno nadpolitičen govor (29. 6. 2023).

Konservativno-religiozni pól nikoli ne ve dobro, kaj bi z državo. Z moderno državo. To zveni kontraintuitivno, vendar je tako.

Desničarji preprosto ne vedo — ne vemo? —, kaj bi z državnimi proslavami. Mi imamo proslavo vsako nedeljo. Imamo neke druge proslave. Za levičarje — in tudi ta izraz uporabljam pogojno, posplošujoče, tako kot njegovo nasprotje — pa je državna proslava ultimativni družbeno-politično-religiozni obred. 

Kaj so pravzaprav ljudje — ta čudna, zavestna bitja —, levičarji izvejo na državni proslavi. Izvejo, da s(m)o predvsem posamezniki, državljani. Izvejo, da smo tu zato, da si gradimo prostor, kjer bomo lahko srečni, in da gremo v skupno svetlo prihodnost — če smem parafrazirati zaključek predsedničinega govora. Vse to izvejo na državni proslavi.

Zato so “leve” državne proslave polne poetične prototeološke govorice: “Človeško bitje je krhko ravnovesje drobnoživk.” Ali: “Podnebje je prostor za ljudske prigode na tej strani nebes.” Ali: “Je atmosfera življenja”. Takšnih poetičnih (in res lepih) trditev si desničarske proslave ne upajo izreči. Ne znajo jih in najbrž niti ne želijo prezentirati. Levica, liberalna levica pač. Ker je nacionalizem religija modernosti. Ali kot pravi angleški družbeni teoretik in teolog John Milbank: nacija je v stoletjih modernosti nadomestila cerkev kot tisto mistično telo, za katerega je vredno živeti in umreti.

Sveta maša in državna proslava

Državne proslave levičarjev so poetično ustvarjalne, ker take morajo biti. Ker morajo na njih zapolniti teološko-filozofski vakuum, ki je nastal po izgonu lokalne tradicije — denimo krščanstva — iz javne umnosti. Ker so de facto religiozni rituali.

Desničarske proslave pa so dolgočasne, ker niti ne vejo, kaj so. Nenahno imajo krizo identitete. Ker ne vedo točno, v kakšnem odnosu so do vrhovne eminence na področju obredov — svete maše. (In kako čudno, skoraj zlovešče, se je to izrazilo v letošnjem vzajemnem bojkotiranju. Enim maša, drugim proslava.)

Desničarske državne proslave ne vedo zares, kaj so, levičarske pa vedo. So mesto ustvarjalnega razvijanja in dopolnjevanja nacionalistične religije. “Nacionalistične” v tem smislu, da kot prvo in najbolj temeljno identiteto vzpostavljajo človeka kot posameznika, državljana. Državljana, ki ga država varuje in mu omogoča mirno in varno zasledovanje svojih ciljev. Iskanje sreče, najbrž. Liberalizem, nacionalizem — to je zame vse eno in isto. Ker je njuna temeljna enota posameznik oziroma državljan. Slovenec? Ni važno. Državljan neke države. Slovenije, recimo.

Abstraktni državljani, konkretni Slovenci

Nekdo je moral povedati očitno. Levičarji prav ljubijo državne proslave. V nekem smislu jim je država bliže, pa naj so še taki kozmopoliti. Saj ravno za to gre. Šele moderna država naredi prostor za kozmopolite. Za abstraktne posameznike. Za nekoga, ki ga temeljno ne določa slovenstvo, ampak — če že kaj — slovensko državljanstvo. Rabijo državo, sicer jim ostane zgolj domovina. Domovina pa je slovenska.

Moderna država je na drugi strani utemeljena v razvoju koncepta abstraktnih posameznikov, ki se združijo, da lahko skupaj zasledujejo vsak svoj lastni interes. Desničarji niso abstraktni. So Slovenci. Moderne države in njene meščanske identitetne substrakcije v nekem smislu sploh ne rabijo. Desničarji ljubijo domovino. In domoljubje. Desničarji niti ne rabijo državljanstva. Ker so itak Slovenci. Desničarji bi bili Slovenci tudi v kakšni drugi politični strukturi. Recimo Avstro-ogrski monarhiji. Ker niso posamezniki. Vsaj ne v tako modernem smislu kot levičarji.

Tudi zato je desničarsko prisvajanje osamosvojitve nevarno. Ker brez liberalcev države dejansko sploh ne moremo razumeti. Morda si je brez njih ne moremo niti želeti.

Kako to dvoje spraviti?

Predsedničin liberalni nagovor in umetniško vrhunska, poetično mitska proslava torej. Kako zdaj to dvoje spraviti? Nemogoče. Takšna je vsaj stava tega zadnjega, najbolj smelo začrtanega razmišljanja.

V državni proslavi je bilo nekaj kontradiktornega. Predsedničin liberalistični individualizem na eni strani in skoraj poganski tribalizem na drugi. Vsaj v poetičnosti in v formi, če že ne neposredno v vsebini. V nekem smislu se je izkazalo, da Slovencu ne moreš reči, naj bo posameznik in naj ne govori o skupnem nebu in gozdovih. Naj pusti velike besede pri miru in jih naj raje prežvekuje v zasebnosti.

Kakšni zasebnosti neki?! Kaj je sploh to?

Praljudstvo

Na liberalni politični proslavi smo se znašli kot praljudstvo, ki mu starešine razlagajo bistvo in poklicanost. Pa četudi morajo svoje oracije plesti okrog značilno sodobnih družbeno-političnih tematik: okoljevarstva ipd.

Prej omenjeno recitiranje resnic o vesolju in okolju in človeku je odzvanjalo značilno religijsko in avtoritativno. Razumljivo. Če nimaš — namreč ne poznaš ali ne priznavaš — posebnega metafizičnega sistema, znotraj katerega si deležen poduka o svoji temeljni naravi in poklicanosti in pravičnosti (torej religije, cerkve), potem je predvidljivo in logično, da boš v edinem dogodku, ki mu dopuščaš obredno naravo, poskušal opisati človeka v vseh njegovih razsežnostih. Tudi duhovnih, tudi eksistencialnih. Ne samo površinskih, socialnih.

Bistvo vsega sploh

Izkazuje se, da celo moderna, liberalna političnost sega na področja, ki bi jih moderni politični teoretiki umestili v polje “zasebnega”, v polje “religioznega” (kamor umeščajo trditve o naravi stvarnosti, o bistvu človeka in podobno). Ta tako zelo antitradicionalna, brezkrščanska, hiperliberalna proslava je pokazala, da ne moremo govoriti o politični skupnosti, ne da bi govorili tudi o smislu in bistvu vsega sploh. Ne da bi zaslutili skrivnostnost in nepojasnljivost naše sousojenosti, skupne besednosti, pomenskosti, vsega sploh! Ker … — “krhko ravnovesje drobnoživk”. Kaj sploh to pomeni?! Proslava je pokazala, da ne moremo biti politična skupnost, ne da bi bili v posebnem smislu tudi duhovna skupnost.

Sveto rimsko cesarstvo ali kaj takega

Proslava je bila odlična. Boljše prav mogoče še ni bilo. A tega ne pravim čisto brez cinizma. Pa ne zato, ker bi bila slaba. Ampak zato, ker ne vem, ali verjamem v moderno, tako imenovano meščansko nacionalno državo. V obliko politično-družbene ureditve, ki nas opisuje in postulira kot posameznike in kot predvsem zase zainteresirane homo sapiense. V narod da. V to še verjamem. V posebno prvenstvenost skupnosti enakogovorečih. V skupnost bitij, ki se znajdejo v isti besednosti, bližini, soodvisnosti in zgodovini.

Glede moderne države pa sem sumničav. Sem za religiozno informirane politične forme. Za takšne, na kakršne je namigovala točno ta proslava. Za takšne, kjer je mogoče skupaj izrekati velike besede. Za sveto rimsko cesarstvo ali kaj takega. Ali za sveto kneževino slovensko. Ker kot je pokazala prav ta proslava, vsaka političnost je neizogibno religiozno, mitsko, smiselsko zaznamovana.