Ne bi nas smelo čuditi, da se je v Sloveniji prijela ta nesmiselna ideja, da so vsi politiki in stranke isti. To je posledica falacioznega logičnega sklepanja, da če državljani niso z nikomer in z ničimer zadovoljni in če jim grejo vsi politiki in stranke na živce, potem med njimi itak ni in ne more biti (velikih, bistvenih) razlik.

Zato zdaj kroži publicistična, psevdopolitološka ideja, da bi se vsi ti kao kloni v različnih ideoloških preoblekah morali nehati prepirati in zmerjati, se na lepem čudežno zbratiti in v dani pat poziciji požrtvovalno formirati vlado narodne enotnosti ali kaj podobno patetično konstruktivnega. In ker tega nihče od njih noče — vsaj ne s komerkoli —, je ta njihova nekooperativnost samo še argument več za veljavnost prepričanja, da so isteži res isti.

Nikoli ne reci nikoli

Odtod pa je bil samo še korak do sklepanja, da imajo težave s sestavljanjem vlade zato, ker so samovšečneži tako levice kot desnice na egotripih.

Po mojem pa ne gre za egotripe in narcisizem. Sam bi rekel, da so politične razlike med zmagovalko in parazmagovalko teh volitev ne samo bistvene, temveč tudi velikanske, vendar za njuno medsebojno animoznost in za nepripravljenost na politično sodelovanje niso odločilne. Gre za nekaj drugega. In to seveda ne velja samo za največji stranki, ampak za vse, ki ne nehajo in ne nehajo razglašati, s kom ne bi šle nikoli v koalicijo.

Kolegi, konkurenti, nasprotniki, sovražniki

V zadnjih desetih, petnajstih, dvajsetih letih se je v Sloveniji uveljavila tradicija medsebojnega političnega omalovaževanja, zmerjanja, željenja, diskreditiranja in onemogočanja. V želji, da bi izpadle čim bolj odločne, so se stranke spustile z verige vljudnosti, ki pritiče javnemu govoru, in so nehale šparati z grdimi, pretiranimi besedami na račun drugih. Besedam pa so sledila tudi dejanja, ki niso bile del nekoč veljavnega, splošno sprejetega civiliziranega repertoarja političnih gest in strategij. Tako so kolegi postali konkurenti, konkurenti nasprotniki, nasprotniki pa sovražniki.

Nemoč in neučinkovitost slovenske politike — pa tudi njena nepriljubljenost in nezaupanje vanjo — je posledica zamer, ki izvirajo iz teh radikalnih besed in dejanj. Če se jih ne spomnite, naj vam osvežim spomin z najbolj tipičnimi primeri.

Ker je fenomen obojestranski, ne vem, kje in pri kom bi začel. Kdo je s tem začel in kdo je (bolj) kriv? Mnenja so deljena in predvidljivo razdeljena, niso pa enako veljavna. V cinično spravnem duhu te kolumne se v to ne bi spuščal — je pa treba priznati, da nihče ni brez greha.

Samo v Sloveniji

V normalnem okolju se ne dogaja, da bi politiki — pa tudi njihovi podporni mediji — tja v en dan opisovali druge politike in medije z drastičnimi, primitivnimi metaforami, kot so recimo fašisti, komunisti, stalinisti, zvodniki, prostitutke itd. Ne dogaja se, da bi ena stranka poskušala prepovedati delovanje druge stranke pod pretvezo, da je protiustavna in protidržavna, ker so njene vrednote daleč od tistih, na katere sama prisega. Ne dogaja se, da bi stranke ovirale in/ali onemogočale civilno družbo in druge nepolitične institucije. Ne dogaja se, da bi politik v soočenju rekel drugemu politiku, da ni dober človek in da je veleizdajalec. Ne dogaja se, da bi se tožarili. Ne dogaja se, da bi tik pred volitvami koga zaprli in mu odvzeli poslanski mandat. Ne dogaja se, da bi tik pred volitvami sprožili parlamentarno preiskavo ali jo dolgo, predolgo vleki, nazadnje pa obelodanili izsledke tik pred volitvami. Ne dogaja se, da bi tik pred volitvami lansirali tajne posnetke. V normalnem okolju vsaka prisebna stranka utiša svoje stekle pse in talibane. V normalnem okolju se ne dogaja, da bi se politiki izražali z gostilniškimi kvantami. Ne dogaja se, da bi eden drugemu — v prostem prevodu — govorili, da ko vas jebe, totalitarni debili pokvarjeni, z vami pa že ne bomo nikdar sodelovali v koaliciji, ker tega niste vredni, pa če dom in svet propadeta.

Obrniti ta trend

V vsem tem so si politiki in stranke vsaj podobne, če že ne iste, saj nivo njihovih primitivizmov in nesprejemljivosti varira. A v vsakem primeru imajo dobre, da ne rečem razumljive razloge za globoke zamere. In ker niso prej razmišljali, imajo zdaj težave. In z njimi vred državljani. Ker smo se vsi skupaj znašli v situaciji, iz katere ne bo izhoda brez sodelovanja z razlogom nepripravljenih na sodelovanje.

S takšnim političnim sprenevedanjem Slovenija nima prihodnosti. Državljanov ne moremo zamenjati, žal pa tudi ne politikov. V treh desetetjih in pol, odkar jih kao svobodno volimo, so očitno zamudili priložnost za oblikovanje nekega normativnega in stnadardiziranega političnega razreda. Dejstvo je, da so politiki vedno slabši. In nobenega razloga nimamo za prepričanje, da bi se ta trend obrnil.