Ker sem prej kot na sámo informacijo nabasal na odzive nanjo, sem sprva mislil, da gre za eno tistih bolanih domislic, s katerimi se kratkočasijo brezdelneži na družbenih omrežjih in ki jih nihče drug ne razume, če ni na njihovi valovni dolžini.

Toda bilo je res. Štirje nekoč prominentni starčki so pod blagovno znamko Katedrala svobode v svojem državotvornem obupu lansirali smešno idejo, kako rešiti domovino pred pogubo aktualne vlade.

Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Ernest Petrič in Janez Zalaznik skratka predlagajo ustanovitev devetčlanske krizne in reformne vlade, ki bi jo ustoličila “mandatarska skupina” v zasedbi Janez Janša, Milan Kučan, Anže Logar, Borut Pahor. (Navedeni so po abecedi, domnevam, da ne bi bil kdo užaljen. Katedralaši pa so, kot vidite, našteti po ugledu in pomembnosti, ki ju kao uživajo.)

Predlagana četverica so po trditvah predlagateljev “prvoligaši slovenskih politikov z nesporno avtoriteto, izkušnjami in politično legitimnostjo”.

Smešno

Predlog je huronsko smešen. Smešen, ker dobronamerneži ne ločijo med svojimi pobožnimi željami in slovensko politično realnostjo. Smešen, ker je med njihovimi norimi, neuresničljivimi idejami in produktivno rešitvijo domnevne politične ali vsaj vladne krize po njihovem samo korak. Smešen, ker si obetajo, da bodo državljani plebiscitarno nasedli namišljenemu bipartizanstvu predlagane naveze Janša-Kučan-Logar-Pahor. Smešen, ker verjamejo, da lahko s čarobno palčko čez noč — no, do 25. junija 2024 — presežejo stoletno slovensko delitev duhov. Smešen, ker bi Janša, Logar in Pahor idejo morda res podprli, Kučan pa nikakor ne. Smešen torej, ker fantazirajo o računu brez najmanj enega krčmarja. Smešen, ker bi vlado zreducirali na samo osem ministrstev. Smešen, ker je predlog neuresničljiv, tudi če bi bila cela Slovenija s politiki na čelu za. Smešen, ker pri vsej tej megalomaniji in neuresničljivosti predloga sami pravijo, da idejo samo ponujajo obstoječi vladi v razmislek. In nenazadnje smešen, ker jim očitno ni niti malo nerodno, da govorijo neumnosti, ki jih nihče ne jemlje resno.

Žalostno

Slediti Rupel-Jambrek-Petrič-Zalaznikovi politično dementni ideji pa je tudi žalostno. Žalostno kot primer, kako nizko lahko padejo v starih časih morda pametni, pomembni javni intelektualci, politiki in strici iz ozadja, ki smo jih nekoč bodisi poslušali z zadržanim dihom ali pa vsaj s strahospoštovanjem. Kaj se jim je zgodilo? Se je kaj zgodilo nam? So ta banda štirih samo naključne padle korifeje, ki ne znajo izpreči in si priznati, da jih politika niti iz ozadja ne zanima več? Ali pa je mogoče, da življenje v tej nazadujoči družbi tako pogubno vpliva na tiste, ki so bili neko i nešto, da se nazadnje prelevijo v upokojene dvorne norčke degradirane politike?

Desničarska ideja

Ideja tako imenovane Katedrale svobode je v bistvu desničarska ideja. Kučana so podtaknili v “mandatarsko skupino” samo zato, ker jim je bilo vnaprej jasno, da ne bi hotel biti zraven niti v sanjah, in ker bi Kučanovo košarico potem interpretirali kot kronski dokaz za njegovo tranzicijsko nekooperativnost.

Da gre za desničarsko idejo, pa potrjuje tudi to, da je Katedrala svobode že pred dvema letoma in pol v nekoliko razširjeni zasedbi podtikala “sistematično razgrajevanje Slovenije in njenih vrednotno-identitetnih temeljev”.

Pogovarjati se s tem ljudmi — ali celo dostojno debatirati z njimi — je približno tako, kot pustiti se prepričevati zblaznelim teoretikom zarot o škodljivosti in načrtni zlohotnosti 5G signala. Temu primerno upoštevanja vredni so predlogi Katedrale svobode. Namenjeni so samo samoprepričevanju o njihovi nesmrtni pomembnosti in državotvornosti. Pa seveda samopotrjevanju občutka, da so ubogi reveži, ki jih nihče resno ne jemlje in se jim vsi samo še režimo.