V torek smo v Slovenskem mladinskem gledališču izvedli šesto reprizo Dežele pridnih. Gre za cikel pogovornih večerov, ki ga moderiram že skoraj sedem let, letos pa sem ga zastavil po principu Stammtischa. Gre za redno omizje, ki je vsak mesec posvečeno drugi temi. Ista gosta — fizik in filozof Matjaž ter arhitekt Miloš, enaka scenografija, podobna dramaturgija in vsakič nova vsebina. Izraz repriza je pogojno na mestu.

Pogovor se je tokrat v nekem delu neposredno nanašal na Matjaževo delo, ki je — če radikalno poenostavim — povezano z morjem. Zato je svoj odgovor na vprašanje o relaciji med podnebnimi spremembami in ekstremnimi vremenskimi pojavi začel s stavkom: “Morate mi oprostiti, jaz se ukvarjam z oceani.”

Moja moderatorska narava

Izjava se mi je zdela fantastična in moja moderatorska narava, ki se rada naslaja nad bizarnimi izmišljijami, je takoj skočila nanjo. Ne s komentarjem, ampak s fiktivnim prizorom iz neobstoječega slovenskega filma.

Predstavljajte si: oceanograf, bonvivan in intelektualec Miha Baloh in Duša Počkaj, sekretarka krajevne skupnosti in ljubiteljica cvetja. Zgodnja 60. leta, zakajena kavarna, prvi zmenek. Lahkoten jazz v ozadju napolnjuje mučne tišine, ki jih v pogovoru ne manjka. Po desetih minutah si Miha zapne suknjič in reče: “Oprostite, tovarišica, ampak jaz se ukvarjam z oceani. Plitvine me ne zanimajo.”

Ne, to ni Ples v dežju. Prizor je precej nesmiseln, a v kontekstu debate o usodi tretjega kamna od Sonca in naše vrste, ki ga naseljuje svojih tristo tisoč let, ga lahko beremo kot zanimivo analogijo.

Kaj če je Miha Baloh planet Zemlja, mi — torej človeštvo — pa Duša Počkaj? V kozmičnem merilu je čas našega zmenka s planetom morda še krajši, zato po desetih minutah Miha vstane, zapusti kavarno, pozabi na nas in se mirno posveti drugim planetarnim opravkom.

Za nas gre

Misel na človeštvo kot epizodo v kozmičnem filmu je ... V resnici ne vem, kaj naj z njo počnem. Dejstvo pa je, da pri vprašanju uničujočega vpliva, ki ga imamo na Zemljo, v končni fazi sploh ne gre za njo. Za nas gre. Planet bo preživel, zapel si bo suknjič, nam zabrusil kako pikro in nas pustil z neplačanim računom.

Je ideja o epizodni naravi človeške vrste lahko koristna? Ali pa je zgolj in samo znak obupa? Z Matjažem in Milošem smo se v iskanju pametnega odgovora obrnili na občinstvo. Neznano dekle — recimo, da je stara točno toliko kot Duša Počkaj v izmišljenem filmskem prizoru — je postreglo z zanimivo mislijo:

“Če se začnemo dojemati kot epizodo, bomo morda lažje kaj spremenili. Če ozavestimo svojo končnost, bomo mogoče sposobni storiti tiste korake, ki bodo konec naše vrste zamaknili malo dlje v prihodnost. Vemo, kaj pomeni memento mori na individualni ravni. V resnici gre za klic k smiselnemu in polnokrvnemu preživetju omejenega časa, ki se mu reče življenje. Kvaliteta življenja ne pomeni nujno dolgoživosti, povezava pa vendarle ni izključena. Morda lahko princip deluje podobno tudi na ravni človeštva kot celote.”

Krona stvarstva

Na dan, ko ga berete — velikonočni čas nedvomno ima težo —, lahko ta premislek zveni zelo usodno. Po drugi strani pa nas ideja dekleta iz publike navdaja z upanjem, da je tudi to pomemben element praznika, ki ga obhajamo.

Pa pustimo pirhe, zajce in podobne neslanosti ob strani: Kristus je umrl za nas, za človeštvo. In svojevrsten absurd je, da sta nas tudi religija in cerkev, utemeljeni na njegovem nauku, pripeljali sem, kjer smo.

Poudarek je na “tudi”, ker za vse pač ne moremo kriviti krščanstva. A dejstvo je, da je eden bistvenih poudarkov naše religije tudi ideja o človeku kot kroni stvarstva. Vloga krone pa seveda ne more biti epizodna.

Epizodna narava

Pa da ne zaplavam pregloboko v amaterske religiološke vode, vprašanje je drugje. S katere strani naj zagrabimo idejo o epizodni naravi naše vrste? V čem je težava našega zmenka s planetom? In kaj lahko stori Duša Počkaj, da njeno srečanje s šarmantnim oceanografom traja dlje?

Problem je nedvomno Duša Počkaj. Miha Baloh v zaključni repliki res zveni kot vzvišen kreten. Ampak prizora si nismo ogledali v celoti. Če bi si ga, bi nam bilo vse skupaj precej bolj razumljivo. Duša Počkaj je v svoji karieri igrala kopico čudovitih likov, a v našem fiktivnem filmu je njena vloga povsem drugačna.

Pomislite na najbolj neznosno, oholo, glasno in vase zaverovano osebo, kar jih poznate. (Vem, Dušo Počkaj si težko predstavljate v takšni vlogi, a kot vrhunska igralka bi bila sposobna tudi take preobrazbe.) Zdaj pa vse njene slabe lastnosti pomnožite s poljubnim številom, večjim od 210. To je to! To je sekretarka krajevne skupnosti in ljubiteljica cvetja, s katero je Miha na zmenku. Večina — kaj večina, vsi! — bi iz kavarne pobegnila še prej kot po desetih minutah.

Prehodna faza

Danes se očitno ne nagibam k pozitivnim scenarijem, ampak recimo, da je to prehodna faza. Morda bo že jutri zgodba v moji glavi drugačna. Morda bo Duši uspelo spremeniti svoje obnašanje in predvsem sámo sebe. Mogoče se bo njen zmenek z oceanografom zavlekel vse do zadnje runde in morda jo bo Miha po njej povabil k sebi domov. In mogoče — če smo radikalni optimisti — se kasneje tudi poročita in živita srečno do konca svojih dni. Morda.

Ampak Duša mora za to narediti nekaj velikega, nekaj skoraj nepredstavljivega. Edino upanje se zdi dejstvo, da je res izjemna igralka in kot takšna sposobna neverjetnih preobrazb.

A kaj nam pomaga vrhunska igralka, če je njen lik tak, kot je?