Nerganje čez gostince je ena od mojih najljubših prostočasnih dejavnosti. Nisem zelo kritičen ali izbirčen glede same hrane in pijače, me pa bolj — in hitro — zmoti slaba postrežba. In ker ponavadi to zadržim zase, si bom tokrat dal duška glede te zadnje hospitality bizarnosti: da se je v vedno več lokalih razpaslo, da gostom zaračunavajo vodo iz pipe.

Razkošje za 20-30 centov

To sem prvič doživel pred leti. Če se prav spomnim, bi me to bazično razkošje takrat stalo dvajset ali trideset centov. Bil sem ogorčen. K slabi volji je še dodatno pripomoglo to, da sem bil res dehidriran in da je bil ta pajzl eden od tistih, ki se že z opozorilnim napisom nad šankom kakor da hvalijo, da sprejemajo samo gotovino. Ker gotovine oz. drobiža niti nisem imel — in ker iz trme nisem hotel naročiti nič drugega, recimo vsaj kave (ker je bilo zvečer) —, sem šel protestno na stranišče in se iz dlani odžejal z vodo iz pipe.

Pozneje sem že na licu mesta izkoristil priložnost in vsem, s katerimi sem se na dogodku zapletel v pogovor, hudobno razlagal o tej novi birtijski nesramnosti. Seveda pa sem se hitro skregal z nekom, ki mi je začel argumentirati, da tudi voda, ki priteče iz pipe, nekaj stane, in da mora gostinec kupiti kozarce in plačati natakarico in najem šanka ali lokala in vse to kriti iz inkasa.

Free lunch

Za to gre. Danes pač ni nič zastonj.

Da ni brezplačnega kosila, ni nič novega. Novo je kvečjemu to, da v lokalu danes ni brezplačen niti kozarec vode iz pipe. Ker če morajo gospodinjstva plačati vodo iz vodovoda, ki jo popijejo in porabijo za umivanje in kuhanje ter čiščenje in pranje, potem ni nobenega razloga, da je ne bi tudi gostinci zaračunavali gostom kot strošek.

Novo pa je tudi, da mnogi to gostinsko prakso zagovarjajo kot nekaj normalnega. Še več! Voda iz pipe je postala skorajda prvorazredna socialna in ekonomska tema, doslej skrita v prezrtih analih politične ekonomije.

Tako se zdaj v zvezi s tem oglašajo nedeljski neoliberalci in nam dopovedujejo, da ne samo da ni prav nič zastonj — kot tudi ni zastonj ta tekst, recimo —, ampak da tudi ne more biti in ne sme. In da je zaračunavanje kozarca vode iz pipe kao enako samoumevna in neodtujljiva človekova pravica kot to, da imaš cel kup stanovanj, ki jih lahko za poljubno ceno oddajaš na Airbnb-ju. Nas žalujoče ostale pa zmerjajo s socialističnimi paraziti, ki pričakujejo, da bo vse zastonj. Kot da je zastonj voda iz pipe po našem neka človekova pravica!

Gostoljubnost

Seveda sploh ne gre za to. Gre za to, da gostincem ne gre dobro in da poskušajo na pretkan način zaslužiti več.

Nekateri lokali so nedvomno nerentabilni in delajo minus. Gostince lahko do neke mere razumemo. Toda bistveni razlog naše nejevolje je v tem, da gostinci nočejo in nočejo razumeti osnovnega pojma gostoljubnosti.

Dejstvo je, da smo gostje za gostoljubnost pripravljeni plačati. In to ne (vedno) malo. Naročiti v lokalu karkoli in biti postrežen ni poceni. Še posebej ni poceni, če upoštevamo, da to ni nek neizogiben strošek in da bi se mu z nekaj askeze ali asocialnosti komot odpovedali. Zahajati v lokale je v bistvu luksuz, pa če nas še tako malo stane.

Višek nesramnosti

Vprašanje zastonj vode je bilo sicer aktualno že pred leti. Človek, ki je takrat vodil sekcijo za gostinstvo pri Obrtni zbornici Slovenije — in ki je do danes napredoval v predsednika OZS —, je takrat rekel, da če komu ni jasno, da je treba gostom zaračunati tudi vsak kozarec vode iz pipe, potem naj ne zahaja v lokale. In da so gostinci siti obtožb, da za svoje delo zaračunavajo.

To se mi je že takrat zdelo višek nesramnosti, danes pa še tem bolj. To je to, o čemer govorim. To je to pomanjkanje gostoljubnosti. Gostoljubnost nekega lokala je namreč razlika med našim plačilom in nabavno ceno našega naročila plus vsemi drugimi gostinčevimi stroški.

Kaj priporočam klienteli

In za to upravičeno nekaj pričakujemo. Recimo zastonj kozarec vode — tudi če gremo samo mimo in ne naročimo ničesar drugega. Če jim drugače ne znese, naj podražijo hrano in pijačo. Samo naj nam kot gostom nekaj za to dajo. Ne samo to, da nam naročilo prinesejo na mizo, ampak še kak bonus. To je bistvo gostoljubnosti. V tak lokal se bomo vračali in radi zapravili še kak evro več. Kako težko je razumeti, da se gostincem splača biti gostoljuben?

Toliko o tej trivialnosti. Res pa je tudi, da je pravilo, da ima gost vedno prav, dandanes pervertiralo v izgovor, da če se gost ne pritožuje, potem gostinec dela prav. Gostje so pa praviloma tiho. Tako da tudi klienteli priporočam, da začnejo gostincem težiti. Ali vsaj godrnjati kot jaz.