V nedeljo sva šla z Nino v kitajsko restavracijo. Že celo večnost nisem bil pri kitajcu, še posebno ne sedmega dne. Pa ne zato, ker ne bi jedel kitajske hrane. Nasprotno, piščanec gong bao in riževi rezanci v različnih preobrazbah so bili redno na meniju. So se pa kitajske specialitete z leti iz nečesa posebnega in prazničnega spremenile v skoraj vsakodnevno zadevo. V nekaj, kar praviloma naročiš na dom in zmečeš vase. Na kavču, pred televizijo. Kar je bil nekoč obred, je danes rutina.

Nedelja je bila torej po dolgem času dan za kitajca. Restavracija je bila na najino presenečenje polna skoraj do zadnjega kotička. Še posebej zabasana je bila sosednja miza. Specialna, tista ta okrogla. Okrog nje je na tesno sedela manjša rodbina, ki je očitno nekaj praznovala. Družba je bila sicer dokaj mirna in nadvse simpatična, a že zaradi številčnosti je preglasila vse. In če je nekdo glasen, mu hočeš nočeš moraš prisluhniti. Familija je bila očitno z Dolenjskega. Na pamet bi rekel, da iz Ribnice ali Velikih Lašč.

Kdo je tu kozmopolit

Upam si trditi, da z Nino nisva tipična hohštaplerska meščana, ki bi vihala nos nad dialekti, ki »ne spadajo« v urbano okolje. Po drugi strani pa je treba priznati, da je neka vsaj minimalna doza večvrednostnega kompleksa vtkana v globine podzavesti slehernega Ljubljančana. Iz svojih betonskih citadel imamo pač boljši razgled nad veličino in kompleksnostjo sveta kot tisti, ki iz spalnice vidijo njivo na sosedovem bregu.

Tako pač je. Mi smo kozmopoliti. Kitajsko hrano jemo doma, na kavču, pred televizijo. Družina za sosednjo mizo pa je očitno prišla v nedeljo h kitajcu na praznovanje in po svojo dozo svetovljanstva.

Toda ko je k njim nenadoma pristopila natakarica — seveda Kitajka — se je izkazalo, da polovica tiste okrogle mize tekoče govori njen jezik.

Z Nino se spogledava. Prej o njih nisva spregovorila niti besede. Zdaj pa naju spreleti ista misel: hja, kdo je zdaj tukaj svetovljan?

Preplet predsodkov

Moje leto se je začelo kot simpatičen preplet stereotipov, predsodkov in zgodb, polnih skoraj arhetipskih prispodob. Za slednjo je poskrbela prva afera novega leta — Urškina pot na Dunaj.

Predsednica Državnega zbora nas že s svojim imenom zapelje v prigodo, ki jo vsi dobro poznamo. Začne se na trgu, kjer pojejo cimbale in gosli, konča pa z nenadejano potjo tja, kjer Donava bistri pridruži se Savi. No, Urška je šla tokrat v nasprotno smer — in namesto da bi splavala po vodi, je letala po zraku.

Vrhunska telenovela

Štorija je fenomenalna. Vrhunska telenovela, polna anahronizmov, čudaških nedoslednosti in zabavnih simbolnih momentov.

Svojevrsten anahronizem je že sam kulturni dogodek, ki se ga je predsednica parlamenta udeležila. Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov je seveda vrhunska glasbena izkušnja, hkrati pa že tudi rahlo preživeta parada malomeščanstva — kar v 21. stoletju ne more izgledati drugače kot malo hecen teater. In v svoji trmasti nespremenljivosti je po svoje simpatična. Zato brez nje ne moremo. Ne smetana ne plebs.

No, s stališča stebrov družbe, ki se zadeve udeležujejo, koncert verjetno diši po dragem parfumu. Pri nas, običajnih smrtnikih pa Straussi dišijo po pogreti sarmi.

Saj niste iz Ribnice!

Urška je imela sarme očitno dovolj, zato je vpregla iskrega falcona in v najvišji prestavi poletela v našo bivšo prestolnico. In ko je bila soočena s prvimi kritikami, nas je v stilu najvišjega sloja — ki mu zdaj pripada — in kot prava svetovljanka vzvišeno pošolala, češ, kako pa naj bi šla? Menda ja ne s kočijo?

Seveda ne, spoštovana predsednica! Saj niste iz Ribnice, da bi na Dunaj tovorili suho robo pa kostanj. Kaj šele, da bi bili bečka konjušarka!

Ne bi rad, da vse skupaj izpade kot poceni ad personam osiranje. Zgodba se mi zdi zabavna in si zasluži izčrpno in karseda neresno teoretsko analizo.

Politični vrh pa je predstavnik skupnosti in ogledalo vseh svojih oz. naših lastnosti. Od svetovljanstva in sofisticiranosti pa do kmetavzarstva in neumnosti — pri čemer vse našteto ni vselej takšno, kot se kaže na prvi pogled.

Zelo preprost koncept

Stereotipi so zanimive in raznolike živali. Enega bolj prijetnih zadnje dni doživljam v svojem glasbenem udejstvovanju. S Chrisom Eckmanom pripravljava koncert v okviru cikla 1na1. Gre za kombinacijo dveh kantavtorjev, dveh kitar, dveh glasov. To je to. Zelo preprost koncept, ki ima v sebi nekaj starodavnega. Zadeve se neizmerno veselim in sem tudi počaščen, da je Chris pristal na sodelovanje z mano. Že dolgo nisem toliko vadil in razmišljal o kakem glasbenem izzivu.

A kakorkoli obračam, dva tipa s kitaro sta stereotip. Morda se zato že tako dolgo nisem odločil za tovrstno glasbeno iskanje. Eno od področij preigravanja stereotipov pa so seveda vici — in vici o glasbenikih so poglavje zase.

Ko se je porodila ideja o sodelovanju s Chrisom, sem se praktično v istem trenutku spomnil enega vica. Glede na to, da ga prej še nisem slišal, je morda celo moje avtorsko delo, ampak saj je vseeno, vici so skupna last. Ta je zelo preprost, vprašanje in odgovor: »Kaj je bolj dolgočasno od tipa s kitaro? Dva tipa s kitaro.«

Razen …

In potem se dobiva. In začneva. In kar naenkrat se v tej najpreprostejši obliki skupne igre zgodi čarovnija. Pojma nimam, odkod se je prikradla, ampak tukaj je. V sobi, v kateri s Chrisom brenkava vsak po svojih šestih strunah in pojeva.

Ja, zato je kantavtorski duet tako priljubljena in razširjena stvar. Včasih se res zdi prežvečena in zlajnana, ampak ko dela, dela. Dva tipa s kitaro — to je dobesedno stereo-tip. V najbolj pozitivnem pomenu besede.

Pa še modra misel za zaključek, ki naj bo v istem duhu prav tako stereotipna: »Življenje je precej dolgočasno in predvidljivo — razen takrat, ko preseneti.«

Presenetiti pa zna na nebroj načinov.