V nedeljo sva šla z Nino v kitajsko restavracijo. Že celo večnost nisem bil pri kitajcu, še posebno ne sedmega dne. Pa ne zato, ker ne bi jedel kitajske hrane. Nasprotno, piščanec gong bao in riževi rezanci v različnih preobrazbah so bili redno na meniju. So se pa kitajske specialitete z leti iz nečesa posebnega in prazničnega spremenile v skoraj vsakodnevno zadevo. V nekaj, kar praviloma naročiš na dom in zmečeš vase. Na kavču, pred televizijo. Kar je bil nekoč obred, je danes rutina.

Nedelja je bila torej po dolgem času dan za kitajca. Restavracija je bila na najino presenečenje polna skoraj do zadnjega kotička. Še posebej zabasana je bila sosednja miza. Specialna, tista ta okrogla. Okrog nje je na tesno sedela manjša rodbina, ki je očitno nekaj praznovala. Družba je bila sicer dokaj mirna in nadvse simpatična, a že zaradi številčnosti je preglasila vse. In če je nekdo glasen, mu hočeš nočeš moraš prisluhniti. Familija je bila očitno z Dolenjskega. Na pamet bi rekel, da iz Ribnice ali Velikih Lašč.